Usedem se za mizo in odložim skodelico kave. Med pretegovanjem zaspane hrbtenice malce zazeham, nato pa se lotim dela. Ura je 5:20 in jaz imam v glavi že na stotine podatkov, ki jih skušam umestiti v mrežo obveznosti tekočega dne. Med pripravljanjem zajtrka izpopolnjujem svoj Google koledar, vklopim likalnik in na hitro preletim e-pošto.
Kmalu mi zazvoni telefon.
“Alma živijo, a sem te zbudil? Oprosti, ampak a bi lahko vskočila za par ur?”
Ponovno spremenim Google koledar… Zgrabim še knjige, ki jih moram vrniti v knjižnico in popolnoma natovorjena na vhodu zastanem in se sezujem. Izklopim likalnik in se ponovno obujem. Zaspano hropenje avtomobila se prebudi v jasen zvok motorja šele na službenem parkirišču, ko dobim ošpice ob bočnem parkiranju. Avto cel, jaz cela. Parkirana.
“Dober dan, kako smo kaj?”
Prejmem neodobravajoče odkimavanje in zavijanje z očmi. V zadregi s pogledom oplazim uro.
6:40
S potuhnjeno glavo kot v vrtcu med spalnimi uricami na prstih odidem do pisalne mize. Odložim prtljago in sedem za mizo. Potopim se v delo in zaspana tišina v pisarni me ovije v prijeten mir. Kmalu zavibrira telefon.
“Alma, oprosti, ker motim. Mi lahko prosim prevedeš ta tekst do jutri? Plačam.” Ponovno spremenim Google koledar. Po 15 minutah strmenja v barvno shemo terminov, sestankov in obveznosti v koledarju, me prične grabiti tiha panika. Prestavim v višjo prestavo in nekoliko zamaknem “mentalno jutro” pisarne in se kratko malo vržem med volkove.
“Živjo, Maja, bi mi lahko posredovala tisto poročilo, o katerem sva govorili včeraj?”
Ugriznem se v ustnico in zadušim smeh. Zasanjane oči, ki plavajo vsaka v svojo stran se le stežka uperita vame. Mine celih 30 sekund in naposled le prikima.
Delo steče in ko odkljukam vse “taske”, se poslovim od pridnih čebelic in odidem do avtomobila. Med iskanjem ključev me zmoti vibriranje telefona.
“Alma, živjo. Bi šla na kavo čez 20min?”
Stremim v telefon in brezizrazno copy-pastam sporočilo, ki je bilo poslano že najmanj 30x.
“Joj oprosti, danes se mi je spet zavleklo v službi, pa še nekaj je prišlo vmes in moram še na drugo lokacijo vskočit. Lahko prestavimo?”
Globoko v sebi se zahvalim vesolju za neizmerno vztrajnost in razumevanje prijateljev. Velikokrat se namreč srečam z ljudmi, ki ne razumejo moje težnje po vključitvi in uveljavljanju delovnega potenciala na delovnem trgu. V času medgeneracijskega trka milenijcev s starejšimi generacijami to zahteva veliko več dela in časa, saj med nami zevajo prepadi osebnostnih razlik.
Osebno menim, da smo generacija Y ena izmed generacij, ki se sooča z največjimi težavami pri iskanju in ohranjanju delovnega mesta, saj prihaja do velikih odstopanj pri pričakovanjih tako delodajalca kot nas – svežega blaga na trgu. Kot vsaka generacija do sedaj se seveda sprva soočamo z izjemno konkurenčnostjo in nenehnim spreminjanjem trga. Ker pa smo se že med odraščanjem priučili fleksibilnosti, imamo tudi določene prednosti, ki jih potrebujemo za obstoj na trgu.
Prav tako smo tudi izredno iznajdljiva, kreativna in kompetenčno bogata generacija, ki se na delovnem mestu rada osebnostno izrazi in razvija. Velikokrat nas zaradi naše želje po nenehni rasti in razvoju kmalu označijo za domišljave, saj je za generacijo Y značilno tudi pogosto menjavanje služb, kar se zgodi predvsem zaradi neugodnega delovnega mesta, ki nas z nezmožnostjo napredovanja vodi v utesnjenost.
Občutek imam, da nas trg sprejema z določenim odporom, saj veljamo tudi za svojeglavo, leno in izbirčno generacijo, ki spreminja standarde komunikacije in odnosov v delovnem okolju.
Delodajalci velikokrat naletijo na težave, saj ne vedo kakšnega pristopa bi se poslužili za integriranje milenijca v funkcionalno mrežo delovnega okolja.
Tu nastopi problem, saj se mnogi milenijci soočamo z nepotrebnimi predsodki in vodstvom, ki nas neustrezno umešča v raznorazne osebnostne okvirje. Sama sem pričela z delom že pri petnajstih letih in si pravzaprav ne predstavljam življenja brez dela. Včasih celo pretiravam in si poleg študija in jutranje službe, najdem še dodatno delo. Nenehno sem v pogonu, saj opažam, da imam ogromno znanja, ki ga lahko izkoristim na različnih področjih trga dela.
Glede na to, da spoznavam, da je za milenijca izredno pomembno, da si v študijskih letih nabere čim več izkušenj iz raznolikih področij, se po petih letih ustaljenega dela v istem podjetju zdaj ponovno osredotočam na nadgradnjo skeleta lastnih kompetenc, ki bodo v prihodnosti služile kot izredno dobrodošla dodana vrednost.
Zato včasih razočarano zavzdihnem, ko nam očitajo lenost, neodločnost in nepremišljenost, saj mi je kot posameznici zelo težko razbiti tak stereotip o lastni generaciji in delodajalca prepričati v funkcionalnost najinega bodočega poslovnega razmerja.
Razumem, da delodajalci niso navajeni na mlade ljudi, ki opravljajo študijske obveznosti ter par služb hkrati. Večkrat slišim, da se preveč ženem in da premalo spim. To le privablja nasmešek na moj obraz, ker se skozi mojo vnemo in predanost vidi moja želja po uspehu in kot večkrat rečem: “To, kar počneš ob 5:00, pove več kot tvoj življenjepis.” Jaz ne spim.
Alma Muratović