Ko govorimo o spodobnosti, mislimo na ravnanja, ki seveda niso »nujna«, so pa vsekakor od posameznika zelo zaželena, primerna, lepa in nakazujejo dobršno mero odgovornosti ter etične drže. Res je, da so razmere na trgu težke; da je posel krut; da nam včasih zmanjka potrpljenja; da smo razočarani in jezni, ker nam stvari uhajajo iz rok ali pa se ne odvijajo tako, kot bi si želeli; da nam neplačniki parajo živce; da je življenje drago; da je Slovenija nekonkurenčno okolje; da so davki nenormalno visoki; in še in še bi lahko naštevali… Toda ali je vse to razlog, da se sami spreminjamo v nespodobneže in udejanjamo nespodobna dejanja? Srčno si želim, da je to samo neka trenutna faza in, da obstajajo ljudje, ki temu ne bo podlegli. Posel je včasih res krut, še bolj krut pa postane, ko so v njem nezreli in egoistični ljudje, ki gledajo zgolj na lasten interes, vse okoli sebe pa teptajo.
Lepa beseda ali vsak »komunikacija« včasih naredi več, kot bi si lahko predstavljali. Brez komuniciranja ni nič. Tudi, če smo nekomu kaj naredili, se z njim ne strinjamo, bi ga najraje ignorirali, mu ne moremo poravnali računov, skratka karkoli…, bi bilo spodobno, da se to na tak ali drugačen način skomunicira. Biti neodziven, neviden, se izmikati ali celo lagati pa je tisto, kar mislim, da bi morali popolnoma izbrisati iz naših ravnanj.
L.S.