Za povečavo in pomanjšavo uporabljajte tipki CONTROL+ in CONTROL-.

5 odtenkov strahu

gostujoči blog

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je velika svetovna gospodarska kriza spravila svet na kolena. Štiri leta za tem, leta 1933, je Roosevelt v inavguracijskem govoru svojemu narodu, obupno željnemu blaginje, sporočil: »Ničesar se ne bojmo, razen strahu samega.« Danes, skoraj stoletje kasneje, ponovno, a bolj nestrpno, čakamo na »New deal«, ki ga za vrati parlamentov snujejo veljaki Evropske unije. Kaj pa strah? Naj se (ga) bojimo? 

Znanstveno je dokazano, da izguba službe sprošča identična čustva kot smrt ljubljene osebe ali družinskega člana. Začne se s šokom in zanikanjem, nadaljuje v jezo in depresijo in šele kasneje v sprejemanje in odklon v nasprotno čustvovanje. To sem dodobra preizkusil v praksi, ki je za nameček »obogatena« z dodatno okoliščino – korona virus je najprej ohromil javno življenje, nato pa še gospodarstvo. Je sploh lahko še slabše?

Na tej poti sem odkril, da je imel Franklin še kako prav. Večina situacij, ki nam preprečujejo, da se premikamo naprej, ima skupni imenovalec – strah. 

Strah št. 1: Rutina

Za večino predstavlja redna služba vir prihodka, pa tudi identitete. Zagotavlja nam socialne stike, bolj ali manj udoben standard in predvidljivo vsakodnevno rutino. V službi smo takrat, ko to določijo drugi, na dopust gremo, ko se uskladimo s sodelavci, prenašamo slabo voljo šefa in zdolgočaseno poslušamo samooklicane strokovnjake na nesmiselnih sestankih. Opravljamo delo, ki nas veseli, še več pa takega, ki nas ne. Ko nas vprašajo, kako je v službi, rečemo »v redu«. V šoli bi to ocenili s slabo trojko. A ko se pojavi najmanjši indic, da nas lahko kaj prikrajša za to rutino, nas spopade strah in panika. Oklepamo se te »trojke«, kot da je »čista petica«. Strah nam prepreči, da bi iskali nekaj boljšega.

Strah št. 2: Osama

Ko zgubiš službo ali protestno odideš sam, vržeš strah št. 1 čez ramo, a takoj z vso silo vate trešči strah št. 2 – strah pred izgubo socialnih stikov. Ti so namreč v veliki meri povezani s službo. Čeravno si sodelavcev morda sam ne bi nikoli izbral za prijatelje, so hočeš nočeš postali del rutine. A ko je te naenkrat konec, je konec tudi rutinskih znanstev. Teh ne zanima, s kakšnimi strahovi se ubadaš. Ne pokličejo. Tudi zato, ker bi to zmotilo njihovo rutino in jih spomnilo na strah št. 1. A če dobro razmislimo, ta sprememba prinese nekakšno prečiščenje. Svoj čas deliš le še s tistimi, ki so tega vredni. S prijatelji, ki ostanejo ne glede na to, kaj in kje delamo. Čemu torej strah?

brezposelnost strah

Strah št. 3: Finance

Strah št. 2 prihaja v družbi s strahom št. 3, ki odpira vprašanja finančne varnosti: »Kaj, če ne bom dobil druge službe?« in »Ali bom moral porabiti svoje prihranke?«. Ta vprašanja je nujno nasloviti v družinskem okolju in se odkrito pogovoriti s partnerjem in otroki. Sam imam dva odraščajoča najstnika, ki nikoli nista živela v pomanjkanju. Dokaj mirno sta sprejela novo situacijo, četudi je mlajša sprva s strahom vprašala: »A jeseni vseeno gremo na počitnice?« Bil sem iskren in sem obljubljal zgolj tisto, kar sem lahko zagotovil.

Najbolj presenetljivo pa je bilo odkritje, da otroci odraslih strahov (še) ne poznajo. Namreč, njuna prva reakcija na dejstvo, da sem ostal brez službe, je bila: »Končno, saj te ni bilo nič doma in ves čas si bil pod stresom«.

Nobenega sledu o strahu št. 1, le jasno razumevanje, da se za »slabo trojko« ni vredno sekirati.

Strah št. 4: Konkurenca

V iskanju službe sem se podal na pot, tlakovano z veliko obiski kadrovskih pisarn različnih družb. Srečal sem se z mnogimi managerji in prejel številne odgovore v smislu: »Preveč ste kvalificirani,« ali »Vaše bogate izkušnje niso primerne za delovno mesto, ki zahteva nenehno učenje.« Sprva sem, pod vtisom strahov, razmišljal samo o svoji neprimernosti za kakršnokoli delo. Pa vendar, če velja, da se vsak slehernik sooča s podobnimi strahovi, verjetno velja tudi, da pogosto na drugi strani mize sedi nekdo, ki se izogiba strahu št. 1 tako, da v svojo službeno rutino raje ne sprejme nikogar, ki bi se lahko izkazal za bolj sposobnega. Bi res želel biti del nečesa takega?

Strah št. 5: Lasten jaz

Ljudje pogosto tarnamo, da nimamo časa zase, za stvari, ki so nam ljube. Ko pa ga kar naenkrat imamo, ne vemo, kaj bi počeli z njim. In je težko, saj nas sili, da se ukvarjamo sami s sabo in da se soočimo s svojimi strahovi. Pričakujte solze, zmedenost, jezo in ne podcenjujte svojega čustvenega stanja.

Izpraznite nahrbtnik negativnega, da ga lahko napolnite s pozitivnim. Kako? Strah in depresijo pomagajo odpraviti zelo elementarne aktivnosti – pojdite v naravo, preberite kakšno dobro knjigo, veliko se pogovarjajte, meditirajte, kolesarite (pa ne zgolj in samo okoli parlamenta).

Namesto epiloga

Če me vprašate, ali sem opravil z vsemi petimi strahovi, je odgovor »Ne«. Sem pa se z njimi soočil in jih zdaj bolj razumem. In vem, da odločitve, sprejete iz strahu, niso nikoli dobre. Ugotovil sem, da velja, kar je nekoč izjavil Nobelovec Nelson Mandela: »Pogum ni odsotnost strahu, ampak zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki se ne boji, ampak ta, ki strah premaga.”

 A.P., kandidat 45+

 

Ostali članki

Odkrijte svoj voditeljski DNK

19.11.2024
Razvoj vodij bo v prihodnosti še naprej ključen za uspešnost organizacije. Vendar pa sodobni vodje niso le tisti, ki naloge izvršijo do konca ali...

Kaj je in kaj ni kakovosten vodja

02.11.2024
Vodenje je umetnost, ki zahteva več kot le formalno izobrazbo ali pozicijo v hierarhiji. Kakovosten vodja je oseba, ki zna navdihniti, usmerjati in...

Vloga vodij pri ustvarjanju odporne organizacijske kulture

02.11.2024
Vodenje je ključno ne le za postavljanje standardov, temveč tudi za spodbujanje okolja, kjer se zaposleni počutijo opolnomočene. Ko vodje kot...