Ana Domenis Cankar, senior svetovalka in psihologinja Competo
Veliko se govori o trajnostnem razvoju, trajnostnih ciljih ter ključnih kompetencah pomembnih za prihodnost. Na nedavnem Competovem dogodku, ki je potekal 13.10.2023, smo se posvetili vlogi HR v kontekstu trajnosti. V sodelovanju z našimi partnerji smo identificirali pet ključnih kompetenc. Dve sta vezani na kakovost medosebnih odnosov. Osnovani sta na zavesti, da je človek socialno bitje, ki potrebuje sodelovanje z drugimi. To sta sodelovanje in empatija. Seveda, nič novega. Vsi vemo, da je to pomembno. Vsi poudarjamo ti dve kompetenci.
V podjetjih je slaba kakovost odnosov pogosto ključni dejavnik, ki močno vpliva na željo zaposlenih po menjavi službe. Napetosti, trenja, nesporazumi, konflikti, kritičnost, žalitve, nespoštljivost, nezdrava tekmovalnost so med oddelki pogosti, kljub močnemu zavedanju o pomenu sodelovanja in empatije.
Hitrost, storilnost, produktivnost, rezultati, cilji, dosežki in številke pogosto prevzamejo pomembnejšo vlogo od odnosov, kar vpliva na kakovost povezovanja in sodelovanja. Usmerjenost v dosežke in rezultate, ki omogoča realizacijo ciljev organizacije, je seveda pomembna. Včasih pa pozabljamo, da smo v procesu doseganja rezultatov in ciljev v soodvisnosti z drugimi.
Naše vloge pri delu so prepletene in soodvisne
Kot sodelavec potrebujem svoje sodelavce (člane tima), da se lahko realiziram v tej vlogi, da se lahko povezujem in dosegam cilje s sodelovanjem. Kot prodajalec potrebujem stranke, da se lahko realiziram v vlogi prodajalca. Kot vodja potrebujem ekipo, da se realiziram v vlogi vodje. Kot direktor potrebujem ljudi, sodelavce, da se realiziram v tej vlogi, hkrati realiziram cilje organizacije in ohranjam njen obstoj.
Če želimo uspešno realizirati svoje vloge pri delu (in seveda vse ostale vloge v življenju), ni čisto vseeno, kako se obnašamo do drugih, kako z njimi sodelujemo in kako se druge trudimo razumeti, sprejeti in jih vključiti v delo.
Odgovornost za razvoj kompetenc naj ne bo prepuščen naključju
Koliko se v resnici tega zavedamo in skladno s tem delujemo? Odgovor na to vprašanje se pokaže v trenutkih, ko doživljamo stres, pritiske z vseh strani, frustracije, nezadovoljstvo, nemoč, jezo, strah … Ali uspemo takrat, ko tako doživljamo, delovati v smeri ohranjanja kakovosti odnosov, povezanosti in sodelovanja?
Za gradnjo kompetenc sodelovanja in empatije imamo torej še nekaj prostora. Nismo še na cilju. Cilj je v resnici vseživljenjsko učenje. Za učinkovit trening pa potrebujemo globoko usidrano zavest, da kakovost odnosov resnično naredi razliko v naših življenjih, pri našem delu, v naših skupnostih ter nenazadnje v odnosu do naše prihodnosti. Ob tej zavesti pa je pomembna odgovornost, da razvoj kompetenc sodelovanja in empatije ni prepuščen naključju, ampak aktivnemu treningu. Priložnosti za trening je v poslovnem in zasebnem svetu veliko; ko nam je težko, se lahko od tega največ naučimo, če to vidimo kot priložnost za lastno rast in razvoj.