Ana Domenis Cankar, senior svetovalka in psihologinja Competo
Pred kratkim sem na delavnici slišala (nekaj v tem smislu, ne spomnim se več točnih besed, a je šlo nekako takle): “Velikokrat sem pri delu dal svoje mnenje in ideje glede stvari, kjer imam res veliko izkušenj, a me vodja ni upošteval. Sedaj pa sem vključen na delavnici, ker bi moj vodja rad, da dajem več povratnih informacij in predlogov za izboljšave. Ali res potrebujem delavnico komunikacije?” Mhm… delavnica o komunikaciji ne škodi, a tega izziva ne bo rešila 😊
Različne perspektive
Takih izjav sem skozi leta slišala veliko. Ne iščem krivca. Vem, da ima vsaka zgodba več različnih interpretacij iz strani vpletenih posameznikov. Zagotovo ima vodja svojo plat zgodbe in najverjetneje imata oba prav, vsak iz svoje perspektive in konteksta. Razlika pa je v vlogi, ki jo imata vodja in zaposleni. Vloga vodje je, da vzpostavlja takšno delovno okolje (tukaj mislim predvsem na psihološke bolj kot na fizične vidike delovnega okolja), ki spodbuja učinkovito delo. Vlogi vodje torej pritiče več odgovornosti v smislu vzpostavljanja pogojev za učinkovito, uspešno delo zaposlenih. To ne pomeni, da vodje počnejo stvari namesto zaposlenih. To tudi ne pomeni, da zaposleni nimajo pri tem nobene odgovornosti. Zaposleni seveda soustvarjajo delovno okolje, saj se na tak ali drugačen način vedejo v okviru delovnih pogojev ali okolja, ki jih vodja vzpostavlja.
Ljudje radi počnemo stvari, ki so za nas smiselne
Glede zgornjega primera se sprašujem, ali je način vodenja tega vodje res tak, da spodbuja vključevanje, povratne informacije in predloge zaposlenih? Zaposleni, ki so se soočili z več negativnimi izkušnjami, ko so delili svoje mnenje, poglede, ideje, pomisleke ipd., so se naučili, da je tako početje zanje nesmiselno. Zato tega ne počnejo več. Ljudje radi počnemo stvari, ki so za nas smiselne. To nam prinaša pozitivne učinke. Na tem mestu ne mislim, da morajo vodje upoštevati vsak predlog, mnenje, idejo s strani zaposlenih. Pomembno pa je, da se z njimi o tem pogovarjajo, da jim razložijo razloge, ko zavrnejo predlog in da jim omogočijo preizkusiti lastne ideje, ko je to mogoče.
Veliko težo ima odprt pogovor, v okviru katerega se vodja in zaposleni usklajujeta o medsebojnih pričakovanjih, pogledih, idejah. Tako lahko skupaj oblikujeta nove rešitve iz predlogov, ki jih zaposleni prinese. Pogovor, kjer vodja lahko preda informacije, ki jih zaposleni morda nima in mu bodo omogočale razumeti širšo sliko dogajanja, ciljev, usmeritev ipd. v organizaciji. Za oblikovanje delovnega okolja, kjer so zaposleni vključeni s svojimi pogledi, idejami, predlogi, je potrebno najprej vzpostaviti dobre pogoje za vzajemno komunikacijo in povratne informacije.
Vloga vodje
Ključno je, da se vodje zavedajo svoje vloge – kakšna pričakovanja in cilje imajo do sebe kot vodje, tudi iz vidika komunikacije in povratnih informacij. Običajno ljudje ne razmišljamo na tak način o sebi in svojih vlogah. Nič hudega, vedno lahko začnemo 😊 Samorefleksija je zelo uporabna,. Na ta način začnemo ozaveščati svoje početje iz vidika ciljev, ki jim sledimo v izbrani vlogi. Verjamem, da je cilj vsakega vodje biti uspešen vodja. Na to pa zelo močno vplivajo načini, kako se vodja ukvarja z zaposlenimi in kakšno delovno okolje vzpostavlja.
Pomembno je imeti jasne cilje o tem, kakšno komunikacijo hočemo vzpostaviti v svoji ekipi. Razmislimo o tem, kakšna okoliščina smo zato, da se takšna komunikacija vzpostavi. Smo ugodna okoliščina, ki pospešuje tovrstno komunikacijo ali smo okoliščina, ki ovira tovrstno komunikacijo. Pogosto glede ciljev še nekako vemo, kaj želimo. Prav zato je drugo vprašanje še bolj pomembno: kaj dejansko počnemo zato, da v delovnem okolju spodbujam odprto, vzajemno, spoštljivo komunikacijo.
Pomen vseživljenjskega učenja
Na delavnicah vodje običajno na zgoraj opisano odvrnejo: »nimamo časa«, »nimamo znanj«, »nismo psihologi«, »v teoriji zveni lahko, v praksi pa težko« ipd. Povsem se strinjam z njimi. Menim, da je vloga vodje zelo zahtevna in kompleksna. Uspešna vloga vodje zahteva vseživljenjsko učenje. Zahteva neprestani razvoj kompetenc ob upoštevanju gospodarskih, ekonomskih, družbenih, socialnih sprememb. Zahteva učiti se in trenirati znanja, vezana tudi na psihologijo človeka, na medosebne odnose in nevroznanost. Zahteva preizkusiti teorijo v praksi in na podlagi izkušenj se učiti, kaj zame v okoliščinah moje organizacije in mojih ljudi, deluje. Zahteva neprestano ukvarjati se z ljudmi in si vzeti čas zanje.
Pravega vodenja brez ljudi ni. Uspeha organizacij brez ljudi ni. Je pa res, to bo morda tema kakšnega prihodnjega bloga, da tudi vodje potrebujejo organizacijo (vodstvo), ki vzpostavlja ustrezne pogoje za učinkovito vodenje. Pomembna je usklajenost vodstva in vodij ter podpora vodjem, da lahko uspešno vodijo svoje ekipe.