Maša Žilevski, psihologinja-svetovalka Competo
Uvodnik naših decembrskih e-novic Med vrsticami se zaključuje s pomembno mislijo: “Razumevanje, da lahko upravljamo samo in izključno z lastno dobrobitjo, a da je zanjo ključnega pomena, da smo pri tem obkroženi z nam pomembnimi ljudmi.”
Pa poglejmo, kaj se skriva na drugi strani tega razumevanja.
Takrat, ko gre vse v želeni smeri se ljudje zelo zavedamo, da smo lastne sreče kovači. A, ko ne gre vse v skladu z našimi notranjimi načrti, nam je malo manj jasno, da smo ravno tako kovači tudi lastne nesreče. Večkrat se takrat usmerimo navzven, v druge. Kako nas ti onemogočajo, da bi mi lahko dosegli svoje cilje, vzpostavljali ravnovesje, bili zadovoljni s seboj. Ter kako bomo našli način, da jih pripravimo do tega, da bodo bolj v skladu z našimi idejami. Pa saj so ja ideje dobrega, nočemo jim škodovati, samo oni sami ne vedo, kaj je za njih dobro.
Kako naj motiviram nezavzetega zaposlenega? Kako naj povem tako, da bom slišana pri sodelavcu? Kako naj postavim meje vodjem, ki izkoriščajo mojo prijaznost? Kako? Kako? Kako? Tako, da ne bo šlo. Zunanji motivatorji ne obstajajo, zaposleni sam usmerja lastno motivacijo v tisto, v čemer prepoznava smisel zase. Sodelavec nas je čisto dobro slišal, ampak samo na način kot nas lahko in to je skozi sebe. Osebne meje so, tako kot že besedna zveza pove, osebne. Ne da se jih postavljati drugim, ker so naše in za nas. Pomeni pa to tudi, da ni mejnih prehodov in carin, kjer bi drugi lahko prehajali te naše meje. Ker drugi ne morejo upravljati z nami, kot tudi mi ne z njimi. Drug OB drugem skrbimo za lastno dobrobit. Res pa je, da smo lahko pri tem manj ali bolj ugodni drug za drugega.
Tako je težko biti vodja ob sodelavcu, ki ga zaznavam kot nezavzetega. A ni nemogoče. Če nanj ne gledam kot na problem, ampak človeka s problemom, me bo zanimalo, zakaj ima problem ter kako sem mu lahko v oporo pri reševanju.
Ko se zaznavamo kot povezane takrat, ko nas drugi slišijo in upoštevajo, nam je prepoznana neposlušnost sodelavca še kako moteča. Ker pa nam naše sposobnosti povezovanja nihče ne more vzeti, le pot do nje bo drugačna, nas bo morda bolj zanimalo, kako pa nas je slišal in zakaj tako?
In ali je res moja resnica, da me vodje hočejo izkoriščati? Če je temu tako, zakaj izbiram to službo? Ali je morda moja resnica, da od sebe pričakujem, da zmorem vse in da dokažem drugim ter sebi to sposobnost? Bi bil morda pravi trenutek, da raziščem to svoje navodilo?
Ob zaključku leta lahko malo pogledamo tole svoje tnalo in kladivo. Ozavestimo, kako hočemo kdaj kovati tujo srečo, ali pa svojo polagamo na njihovo tnalo. Pa da ne bo vse tako zelo metaforično, še nekaj konkretnosti. Naj ne bo vprašalnica naslednjega leta kako? Rajši se osredotočimo na zakaj, za prvo se namreč skriva upravljanje in oddaljevanje, za drugo pa zanimanje ter povezovanje.