Zala, Taja, Barbara in Blaž – ekipa researcherjev, brez katere si naše glavne dejavnosti, iskanja in selekcije najboljših kandidatov, sploh ne predstavljamo. So naš prvi kontakt s kandidati – nekateri ste morda že dobili kakšno njihovo sporočilo!
O tem, kaj naredi njihov vsakdan zanimiv, ali je Europass res dolgočasen, ali je generacija Y res tako drugačna in kakšno bo delo researcherjev čez 5-10 let.
Kaj je tisto, kar naredi tvoj delovni dan »nadpovprečen«?
Barbara: Moj najljubši del je, ko najdem kandidata, ki izpolnjuje vse naročnikove zahteve, obenem pa tudi kandidat v naročniku prepoznava potencialnega delodajalca. To me res spravi v dobro voljo, sploh pri bolj zahtevnih pozicijah, kjer je to toliko večji izziv.
Taja: Zelo težko je izbrati samo en najljubši del. Dobro počutje na delovnem mestu in prijetni sodelavci so stalnica, ki me vsakodnevno osrečuje. Všeč mi je dinamično delo – vsak projekt je drugačen, vsak edinstven, vsak dan te preseneti nekaj novega in delo težko postane rutina.
Zala: Že samo to, da delam, kar mi je všeč, dela moje delovne dni nadpovprečne. Nikoli se mi namreč ne zgodi, da bi zjutraj vstala in rekla »Danes se mi ne da v službo«. Prav tako vlada v ekipi Competo močna pozitivna energija, zaradi česar vedno pridem rada v službo in prav to je nekaj posebnega – da v službo hodim z veseljem, vedno znova se veselim novih izzivov in vsak dan se naučim nekaj novega.
Blaž: Moj delovni dan naredi nadpovprečen predvsem ekipa, s katero delam. Brez dobrih odnosov s sodelavci je tudi dan pokvarjen. Za piko na i pa dan naredi nadpovprečen pozitiven odziv tistih kandidatov, ki se razveselijo ponujene priložnosti.
Zala, Taja, Barbara in Blaž – Competo research ekipa
Povprečno koliko življenjepisov na dan pogledaš? Ali je Europass res preveč dolgočasen?
Barbara: Uff, odkar sem tukaj, še nikoli nisem pomislila, da bi štela pregledane CV-je. To je čisto odvisno od dneva in pozicije. Recimo 100 na dan. Nič nimam proti kreativnim CV-jem, sem jih celo vesela, ampak le, če so smiselno oblikovani in vseeno upoštevajo neke smernice, ki jih daje Europass.
Taja: Včasih samo peščico, včasih 100 in več. Europass ni dolgočasen, prav nasprotno, preferiram ga bolj kot ostale oblike življenjepisov, ker je zelo pregleden. Pomembno je, da so hitro in jasno razvidne relevantne izkušnje. Ključ je v preglednosti, ne atraktivnosti.
Zala: Odvisno od projektov – včasih malo manj, drugič pa spet veliko. Povprečno okrog 100 na dan. Europass se mi zdi zelo pregleden in kandidati lahko v njem jasno zapišejo svoje izkušnje in znanja, kar se mi zdi bistveno.
Blaž: Na dan pregledam tudi preko 100 življenjepisov, kar pri tem delu ni nič nenavadnega. Drugače pa »dolgočasno« ne pomeni nujno slabo. Europass je nekoliko dolgočasen, vendar pregleden. Osebno so mi najbolj všeč pregledni življenjepisi, ki jih kandidati oblikujejo sami in so smiselno strukturirani. Tudi za kandidata je lažje, da pripravi dobro strukturiran CV, saj ima tako tudi sam dober pregled nad tem, ali je slučajno še kaj izpustil.
Generacija Y bi imela vse hitro in vsega veliko. Mit ali resnica?
Barbara: Mit. Sama spadam v generacijo Y in zame ta trditev ne velja. Tovrstnih posploševanj res ne maram.
Taja: Resnica. Tudi mi dajemo vse hitro in vsega veliko. Smo učinkoviti, zagnani in našemu hitremu tempu je težko slediti. Enako pričakujemo nazaj.
Zala: Moje mnenje je, da je to bolj mit kot resnica. Vsak človek je namreč poglavje za sebe. Nekateri bi res imeli vse na hitro in vsega veliko, spet drugi pot do uspeha gradijo počasi. Ampak to je že od nekdaj tako, le da se zdaj mogoče več govori o tem.
Blaž: Mit in resnica. Vsak si želi delo hitro opraviti, hitro pridobiti znanje
in hitro napredovati. Se pa Y generacija tudi zaveda, da je za uspeh potreben trud in potrpljenje. Sam Y generacije ne dojemam kot bistveno drugačne od drugih, ljudje smo pač različni. Tudi v prejšnjih generacijah so posamezniki, ki mislijo, da vse pride samo od sebe in taki, ki se zavedajo, da zadaj za uspehom stoji veliko truda.
Kako si predstavljaš, da bo delo researcherja videti čez 5/10 let?
Barbara: Predstavljam si, da bo delo researcherja precej avtomatizirano, čeprav si težko zamišljam, da bi avtomatizirali del, ki zaznava empatijo in podobne lastnosti – puščam pa odprto možnost tudi za to.
Taja: Prihodnosti ne morem predvideti, zato si z ugibanji ne utrujam misli. Vedno več je namigovanj v smeri, da bo večina našega dela standardiziranega in da nas bodo zamenjali roboti. Bomo videli, če bo prišlo do tega in tudi, če bo to res tako hitro.
Zala: Mislim, da bo delo researcherja olajšano z vidika pregledovanja življenjepisov in zbiranja potencialnih kandidatov, saj nam bo pri tem pomagala napredna računalniška tehnologija. Še vedno pa mislim in si tudi želim, da bo ostal osebni stik s kandidati, zaradi katerega ugotoviš kakšen je v resnici nekdo. Na papirju namreč lahko piše marsikaj, ko pa nekoga spoznaš, se z njim pogovarjaš pa je spet nekaj drugega.
Blaž: Manj dela bo z iskanjem kandidatov, več s kontaktiranjem in komunikacijo. Researcher bo še vedno moral pregledati nabor potencialnih kandidatov, ki jih je IS našel. Search bo avtomatiziran zaradi sodobne IT, komunikacija pa bo ostala v rokah researcherja, saj je človeški stik pri našem delu najbolj pomemben.
Kako poteka Competov selekcijski postopek?
Katera so najpogostejša vprašanja kandidatov, ki pridejo k nam na razgovor?