Piše: Jamie Notter, soustanovitelj in svetovalec na področju organizacijske kulture, Human Workplaces
Skoraj vsako delovno okolje (z izjemo čisto majhnih podjetij) sestavljajo različne generacije. Tako je vedno bilo in odkrito rečeno, tako tudi vedno bo. Je pa res, da so različne generacije deležne več pozornosti v različnih obdobjih. Včasih lahko prevladuje ena od generacij, a gre na koncu koncev vselej za timsko igro. »Pametna« podjetja se tega zavedajo in iščejo načine, kako sočasno čim bolje upravljati z različnimi generacijami.
Žal pa je takih podjetij še vedno zelo malo. V skoraj vseh podjetjih, s katerimi sem bil v stiku, sem zaznal, da je njihova kultura še vedno močno zakoreninjena in pisana na kožo predvsem starejšim generacijam – »baby boom« oz. celo povojni generaciji. Po drugi strani pa milenijci že predstavljajo največji del delovne populacije (vsaj v ZDA je temu tako) in to se bo v naslednjih desetletjih še nadaljevalo. Zakaj se torej s samim načinom vodenja podjetij ne uspemo prilagoditi novim generacijam?
Poglejmo si na primeru vprašanja kulture podjetja. Večina organizacij meni, da je kultura nekakšno “razkošje”. To pomeni, da se kulturi posvečajo le, v kolikor imajo čas. In ko ga imajo, se osredotočajo na spreminjanje »stvari, ki so obrobnega pomena« – na lepšo dekoracijo, osvežitev vrednot, nove plakate itd., namesto, da bi pogled usmerile v samo jedro njihovega delovanja. In prav v tovrstnih ravnanjih milenijci ne vidijo nobenega smisla.
Izsledki raziskave Virgin Pulse kažejo, da je kultura podjetja ključnega pomena (kar 77% mladih je izpostavilo, da je kultura podjetja zanje enako ali celo bolj pomembna kot plačilo oz. ostale bonitete).
V podjetjih pa se žal ne prilagajamo niti na področju naših ključnih procesov. Na primer, večina internih sestankov ali skupinskih srečanj znotraj podjetij ima podobno strukturo: zgodijo se enkrat na teden, vodja predlaga dnevni red in moderira sestanek in večino časa se tako neproduktivno vrtimo v krogu in poročamo o naših dejavnostih. Tovrstna struktura poteka sestankovanja je nastala že leta 1900 – v času, ko je bilo možno informacije deliti le osebno za mizo. Toda, veste kaj? Danes smo leta 2018 in milenijci v vaših pisarnah se čudijo, zakaj morajo izgubljati čas na poslušanju sodelavcev, ki recitirajo svoje aktivnosti, ko pa bi vse to lahko preprosto delili na Slacku ali na katerem drugem spletnem kanalu. Tako bi lahko bistveno bolj produktivno izkoristili čas, ki je namenjen sestankom (analiziranje, reševanje problemov, kreativni brainstorming,…), namesto branje in ponavljanje dnevnega reda.
V današnjem poslovnem svetu si težko privoščimo uporabljati procese in kulturo, osnovano v realnem okolju izpred nekaj desetletji ali celo stoletjem nazaj. In ne gre za to, da želimo ugoditi potrebam milenijcem. Gre preprosto za prilagajanje na spreminjajočo se realnost. Podjetja, ki bodo znala narediti ta korak, bodo lahko nenehno privabljanja in zadrževala najboljše talente ter bila korak naprej pred konkurenco.
Jamie je strokovnjak in govorec na področju načrtovanja, vodenja in upravljanja generacijsko raznolikih organizacij ter član Forbesovega združenja coachev (Forbes Coaches Council) in avtor člankov v Harvard Business Review.
