Empatija v poslovnem svetu se sprva sliši kot mali bistroumni nesmisel. Združiti skupaj dva pojma, ki jih velika večina ljudi dojema kot nasprotujoča si bregova – izziv, ki me hkrati vleče k sebi in hkrati ne da čisto jasne slike. Ko namreč razmišljam, pri katerih ljudeh v poslovnem svetu sem v zadnjih, čustveno zelo zahtevnih in obremenilnih mesecih, zaznala tisto pravo empatijo, ne dosežem petega prsta na eni roki. Malo morbiden začetek, Manca? Je, ampak meseci poslušanja zgodb, tkanih z nitjo brezposelnosti, duševnih stisk, osamljenosti, kontrolirajočih vodij, ki vsako uro preverjajo tvojo aktivnost in preobremenjenih zaposlenih, od katerih se KLJUB VIŠJI SILI GOSPODIČNE KORONE zahteva, da se dosega višje norme, človek težko verjame, da lahko kje sploh napraskaš kanček razumevanja in sprejemanja sočloveka. In res, vsak zaposleni v podjetjih hitro dobi občutek, da potrebuje sprejeti črno-belo odločitev med tem, da bo uspešen ali empatičen. Da bo učinkovit vodja ali pa se ukvarjal samo še s stiskami svojih zaposlenih. Da bo usmerjen v cilje ali pa v odnose. Empatija v poslovnem svetu ni oksimoron – nam pa napačno razumevanje slednje onemogoča, da bi jo pravzaprav lahko vnesli v svoje odnose na delovnem mestu. Tej negotovosti navkljub pa ostajam Manca, ki verjame v dobro človeka in našo zmožnost, da skrbimo drug za drugega. Če ne veste kako, ostanite še malo z mano (malo reklame, wink wink).
Ob izvedbi psiholoških testiranj se ljudje največkrat obregnejo ob svoje rezultate čustvene inteligence, ki vključuje tudi empatijo. Izjave, ki sem jih večkrat slišala s strani drugih, sem se odločila uporabiti kot rdečo nit raziskovanja, kaj pravzaprav je empatija.
- ASSUME – DON’T MAKE AN ASS OF U AND ME
»Jaz vem, kako se počutijo moji zaposleni, znam zelo dobro prebrati človeka že ko ga vidim!« | Res? Jaz si zase to ne bi upala trditi, pa je to neka nadnaravna sposobnost, ki se jo največkrat pripisuje ravno psihologom. Veliko našega »branja« drugih oziroma empatije temelji na našem predvidevanju namesto razumevanju. Predvidevamo, kaj drugi čutijo, potrebujejo, zakaj se tako vedejo, kaj jim bo pomagalo, … Naši možgani premlevajo algoritme, strategije in združujejo informacije hitreje kot umetna inteligenca. Na koncu dobimo temeljito poročilo o drugi osebi, ki ji ga seveda zelo samozavestno skomuniciramo, in se čudimo, ko se ta ne strinja z nami. Biti empatičen ne pomeni, da »zadaneš« moje počutje. Biti empatičen pomeni, da ustaviš svoje možgansko viharjenje, daš fokus name in mi enostavno zastaviš vprašanja, s katerimi se zanimaš za moj svet. Še majhen namig – uporabljajte odprta vprašanja, ki naključno, ODPIRAJO prostor za drugega.
Biti empatičen ne pomeni, da »zadaneš« moje počutje. Biti empatičen pomeni, da ustaviš svoje možgansko viharjenje, daš fokus name in mi enostavno zastaviš vprašanja, s katerimi se zanimaš za moj svet. Še majhen namig – uporabljajte odprta vprašanja, ki naključno, ODPIRAJO prostor za drugega.
- EMPATIJA NI DRAMATIČNA TELENOVELA SOČUTJA
»Ampak jaz se ima res za empatično osebo, veste, mene se res dotaknejo stiske drugih.« | Sočutje je nekaj, kar večino življenja razumemo kot sopomenko empatije, čeprav je med tema dvema veščinama pomembna razlika. Obe temeljita na naši sposobnosti vživljanja v drugo osebo, pri čemer se lahko včasih »nalezemo čustev« in jih podoživljamo z enako silo kot oseba, ki se ji te stvari dejansko dogajajo. S tem ne samo izčrpavamo sebe, temveč lahko ob nas druga oseba še dodatno poglablja svojo frustracijo. Sočutje namreč pomeni, da se več ukvarjamo s seboj kot z drugo osebo, s čimer pa smo pravzaprav zgrešili bistvo empatije.
- EMPATIČEN VODJA, PRED KATERIH SE SKRIJE MATI TEREZA
»Meni je drugače res pomembno, kako se počutijo moji zaposleni.« | Hja, vsem vodjem je, sploh na socialnih omrežjih in javnih Zoom konferencah, medtem pa stipkajo zraven še pet grozilnih mailov sodelavcem. Če so vam res pomembni zaposleni, potem tega ne govorite, ampak pokažite. Sama hitro začutim, kdaj se nekdo res zanima zame in kdaj je to zanimanje protokolna formalnost. Kdaj si oseba vzame čas in me pokliče samo zato, ker me pogreša, ne ker potrebuje nekaj od mene. Ni časa za to? Potem pa vsaj recite, da vam to pač ni prioriteta, bom lažje sprejela kot pretvarjanje, da vam je. In roko na srce, tudi mene določene osebe pač ne zanimajo. Delaj, kar govoriš, bi rekel naš dragi Aleksander ?
- EMPATIJA KOT DOSEŽEK
»Manca, naši zaposleni mislijo, da imate v platformi za testiranje sistemsko napako, ker so vsi dobili nizko čustveno inteligenco.« | Tako kot empatija ni zgolj čustvena objava na socialnih omrežjih prav tako ni rezultat na vprašalniku. Psihodiagnostični vprašalniki nam lahko ponudijo pogled v zakulisje tega, kako si nekdo razlaga upravljanje tako lastnih čustev kot čustev drugih. Če pa bomo empatijo trenirali zgolj zato, da vam bo Manca zvišala oceno, se spet več ukvarjamo s seboj kot z ljudmi okoli nas. Empatija je namreč ena od glavnih strategij, ob katerih bodo drugi zaradi občutka razumevanja in sprejemanja lahko kdaj raje ob nas. Pozabljamo, da v odnose ne vstopamo zaradi drugih – vstopamo zaradi sebe, saj lahko skozi odnose z drugimi preživetje nadgradimo v kakovostno in zadovoljujoče življenje.
Pozabljamo, da v odnose ne vstopamo zaradi drugih – vstopamo zaradi sebe, saj lahko skozi odnose z drugimi preživetje nadgradimo v kakovostno in zadovoljujoče življenje.
- TVOJA DRUGAČNOST KOT MOJ POLIGON EMPATIJE
»Ampak jaz RES ne morem razumeti, kako lahko tako razmišlja!« | Lahko je biti spoštljiv do ljudi, ki so spoštljivi do tebe. In lahko je biti empatičen do ljudi, s katerimi si deliš skupne interese, poglede, vrednote, mišljenje. Pravi preizkus naše empatije pa se zgodi, ko si zremo iz oči v oči s človekom, katerega drugačnost je tako nova in eksotična, da je že malo strašljiva. Kar že nekaj časa opazujem in kar je potrdil tudi dokumentarec The Social Dilemma je, da je hiter razvoj s seboj prinesel tudi polarizacijo mnenj. Kar naenkrat drugačen pogled na svet ni več drugačen, temveč predstavlja napad na nas, na naše življenje in dušo. Politična pripadnost razdira družine in prijateljstva, drugačen pogled na delo se kaže v odpuščanju. Sama svoj poligon empatije prepoznavam ravno v poslovnem svetu in njegovem poskusu, da me/ljudi obravnava kot kopico podatkov, algoritmov in KPI-jev v excel tabeli/aplikaciji. Trudim se raziskovati, zakaj nekdo izpostavlja napake zaposlenega pred drugimi. Treniram se razumeti, zakaj nekdo vzame svojim zaposlenim plačo, da jim ta komaj omogoča preživetje (Alexandria Ocasio Cortez pravi: »You don’t make a billion, you take a billion.«). Te 3 stavke sem pisala skoraj pol ure, ker jih poskušam napisati nevtralno, pa se še vedno sliši moje nerazumevanje. Kot sem rekla, moj poligon, ne zgolj za trening razumevanja eksotične drugačnosti, temveč tudi za moj ponovni stik z lastnimi vrednotami. Lahko te poskušam razumeti, ne rabim pa sprejeti ali celo tolerirati, da se tako vedeš do mene ali drugih.
Popotnica za zaključek?
Empatija v poslovnem svetu, ki je tako hiter in ambiciozen je zahtevna. Pričakovati, da jo bo podjetje izbralo za svojo strategijo je, roko na srce, nerealna, ker od tega žal ne bodo uspeli živeti (ali pa vsaj na tako veliki nogi). Se pa lahko empatija prismukne tudi v zadnje kotičke vašega podjetja – v vaš odnos s tistim zahtevnim sodelavcem, razburjeno stranko in do napak. Empatija namreč pomeni, da smo topli do osebe in hladni do problema. Pa srečno ?
Manca Grom, svetovalka-psihologinja