Obkroženi z dobrimi ljudmi, si lahko brez strahu privoščimo biti to kar smo
Še mesec in pol nas loči do obletnice prvega zaprtja, ko se nas je večina poslovila od pisarn in se spopadla z izzivi in čari dela, šolanja, rekreacije, nakupovanja in še česa od doma. Ne glede na strah pred neznanim in začetnim šokom v prvi rundi, nas je lepo vreme, na novo odkrite kuharske veščine ter več časa z domačimi in sosedi popeljalo v mladost, v neke bolj preproste in pristne čase. Sprejetih ukrepov smo se bolj ali manj držali, čeprav nekaterih nismo dobro razumeli, smo se zavedali, da previdnost ni nikoli odveč. To se je pokazalo tudi v dokaj nizkih obremenitvah zdravstvenega sistema in relativno nizkem številu žrtev. Spomnim se, da sva z ženo, ko se je javno življenje spet sprostilo, tega bila zelo vesela, hkrati pa sva si priznala, da bova nekatere rituale, ki sva jih uvedla ob delu od doma tudi pogrešala. Od maja naprej se je zdelo, da smo na dobri poti k normalnemu življenju in poletje je naša prepričanja le še dodatno utrdilo.
Na SRCu smo ravno pred poletjem izvedli letno anketo zadovoljstva zaposlenih in rezultati so bili – nad pričakovanji. Najboljši odkar izvajamo te ankete. Očitno je bilo, da delo od doma na nas ni pustilo trajnih posledic in da smo povezani vsaj toliko kot smo bili februarja. Po mirnem poletju smo dejansko začeli razmišljati, če bi konec septembra organizirali piknik za zaposlene in njihove družine, saj druženj in team building-ov v lanskem letu praktično skoraj ni bilo. No, kmalu je postalo jasno, da je bolje, da to idejo damo na hladno za nekaj časa, če nočemo tvegati kakšnega večjega širjenja okužb.
Sredi oktobra smo se zopet preselili domov, tokrat z manj strahu pred neznanim ter pričakovanjem, da bo vse skupaj trajalo približno toliko časa kot spomladi. Le da so bile tokrat številke mnogo slabše. Ko smo v novembru ugotovili, da s smučarsko sezono ne bo nič, smo se lahko vsaj zamotili s prihajajočimi prazniki. V mnogih podjetjih (tudi pri nas) so iskali inovativne načine kako otrokom zaposlenih vsaj na nek način pričarati praznično vzdušje in prek videov, obiskov na domu in digitalnih čarovnijah se je lepo pokazalo, da človeška kreativnost ne pozna meja. Vzdušje v podjetju konec leta je bilo zelo pozitivno, ne glede na to, da smo bili narazen že več kot dva meseca.
Tako kot spomladi, smo uvedli tedensko pismo vodstva podjetja vsem zaposlenim o takrat aktualnih temah. Hkrati so se angažirali tudi posamezni oddelki in tako so nastale še mesečne novičke, kjer je vsak oddelek na kratko napisal kaj so počeli v zadnjem času. Rezultat tega je bil, da smo ne glede na delo od doma, dejansko bili bolje obveščeni o tem, kaj se dogaja v podjetju. In tako smo polni entuziazma vstopili v novo leto s pričakovanjem, da bo v letu 2021 vse (takoj) bolje. Pa ni bilo. Nekje v drugem tednu januarja, se je to spoznanje prikradlo med nas kot gosta megla. V ekipi in v celem podjetju se je prav začutil padec energije in neke vrste apatija. Ko bi vsaj vedeli, kdaj bo že tega konec. Tako kot je lažje čakati na prehodu za pešce, ko vidiš koliko sekund je še do zelene, bi nam tudi tukaj tak števec prišel še kako prav. Dnevi so si bili preveč enaki, nobenemu se ni sanjalo kdaj bo vsega tega konec in če mi bo še kdo kdaj rekel, da smo informatiki asocialna bitja, mu bom z izkušnjo iz prve roke lahko pojasnil, da ta trditev ne bi mogla biti bolj daleč od resnice.
Kot dober vodja bi moral v taki situaciji seveda spodbujati in motivirati ostale, a to je postajalo vse težje in težje. Tako sem prišel do točke, ko sem se odločil, da bom o tem občutku monotonije in padcu motivacije »pojamral« tudi svojim zaposlenim v tedenskem pismu. Zavedal sem se, da po vseh teorijah vodenja to ni priporočljivo, a vseeno se mi je zdelo, da je dobro biti iskren do drugih in tudi do sebe. Prva korist te odločitve se je pokazala že, ko sem vse skupaj napisal. Vse sem dal ven iz sebe in že zaradi tega sem se počutil mnogo bolje. Kar je sledilo, pa je še boljše od velike čokolade z lešniki. ? Ko sem poslal sporočilo, sem začel dobivat odgovore in spodbudne misli naših sodelavcev. Največ do sedaj in vsi, brez izjeme so bili polni razumevanja in podpore.
Ne znam opisat kako počaščen in hvaležen sem bil v tistem trenutku in sem še zdaj. Da ne govorim o motivaciji! Vloge so se za trenutek obrnile in kaj je to drugega, kot dokaz, kako so naše vloge v podjetjih vzajemne. Vsi dajemo in vsi sprejemamo, vsi pomagamo ali nam pomagajo, vsi spodbujamo in smo spodbujani. Vsi skupaj tvorimo ekosistem osebnosti, odnosov in dejanj, ki če je zdrav, se lahko prilagodi na karkoli in zdrži vse pritiske. Pomembno je, da se zavedamo, da naša vloga ni samo ena, ampak jih je več in če smo obkroženi z dobrimi ljudmi, si lahko brez strahu privoščimo biti to kar smo.
Miha Žerko, predsednik uprave SRC