»Poglej, tri leta nazaj je podjetje, kjer še danes delam, objavilo nagradni natečaj, s katerim so mladim diplomantom, absolventom, ponujali priložnost, da prejmejo enoletno pripravništvo v podjetju. Vse kar smo morali narediti, je bila priprava projekta, sicer kompleksne projektne naloge, s katero smo morali žirijo (predstavnike podjetja) prepričati, da smo pravi kader, ki ga iščejo. Projekt je zajemal tako idejno zasnovo, analizo trga in dejavnosti, spletnih socialnih omrežij, blagovne znamke delodajalca, trženjske strategije kot tudi samega plana izvedbe. Poleg naloge v pisni obliki pa smo na koncu celoten projekt pred komisijo še osebno predstavili in odgovarjali na njihova vprašanja. Na začetku se nas je na projekt prijavilo nekaj čez 40 absolventov. Imeli smo dober mesec časa (vse je potekalo v času poletnih počitnic), da projekt pripravimo in ga predstavimo. Verjela ali ne, nalogo je na koncu oddalo le 5 posameznikov, ostalih 35 pa enostavno ne. Po eni strani mi je to bilo OK, saj se je zmanjšala konkurenca…, po drugi strani pa sem bila začudena in presenečena, da se moji kolegi niso angažirali in se preizkusili.«
Prav zanimivo bi bilo poznati razloge za tak odnos in neangažiranost ostalih 35ih prijavljenih. Ali so raje uživali v poletnih počitnicah in se predajali brezdelju? Jim služba ni predstavljala tako velikega izziva? So preračunali, da je bolje, če še kakšno leto delajo le občasno? So bili preleni, da bi nalogo naredili? … Res, da je to le ena od zgodb, a tudi marsikatere druge izkušnje potrjujejo, da vse prevečkrat ne vidimo, ne opazimo ali namenoma celo prezremo priložnosti, ki se nam odpirajo/ ponujajo. Brez obilo truda in angažiranja pač ne gre. V življenju se moramo za vsako stvar maksimalno zavzeti in potruditi. Nekaj kar tako na pol enostavno ni dovolj in ne prinaša pravih sprememb. Saj veste- 10 odstotkov je talent, vse ostalo pa trdo delo.