Dopust je zame vedno predstavljal nekaj prekrasnega. Neskončno se veselim dneva, ko se odpravimo na morje, v hribe ali na daljše popotovanje. A neskončno se veselim tudi prihoda nazaj. Vedno prerojena, s svežimi mislimi ter pripravljena na nove zmage. Toda ljudje smo različni.
Nekaj dni nazaj me je presenetila izjava kolega J.K. Pravi, da se lahko čez poletje kadarkoli sestaneva, ker on letos ne gre na dopust. Je namreč eden tistih, ki svojo vodstveno funkcijo jemlje »zelo resno«. In ker imajo letos tekom poletja v podjetju toliko novih izzivov ter projektov enostavno čuti odgovornost, da si oddiha ne vzame. Hmm… odgovornost? Ali odgovorni zaposleni danes res ne koristijo dopusta? Ali sem potem sama neodgovorna? In ali se nam dogaja, da so nagrajeni tisti, ki bi za podjetje naredili vse, prav vse, pa četudi na račun lastnega zdravja? Poglejmo.
Če nam dopust dokazano koristi, zakaj ga ne koristimo?
Vse raziskave in analize potrjujejo, da daljši dopust (v pravem pomenu besede) večini ljudem koristi in dobro vpliva na naše psiho-fizično blagostanje. Krajši podaljšani konci tedna ali enodnevni oddihi nam sicer koristijo, nikakor pa niso dovolj, da se regeneriramo in da si napolnimo baterije.
Daljši dopust vpliva na naše dobro počutje – imamo več energije, bolj smo kreativni, bolj smo produktivni in lažje se spopadamo z dnevnimi mikro-stresnimi izzivi. Po dopustu smo tudi bolj pripravljeni pomagati sodelavcem ter na splošno bolj zadovoljni z življenjem.
Dopust dokazano znižuje možnosti za nastanek kardiovaskularnih obolenj, srčnih napadov in možnosti hitre koronarne smrti (pri moških dopust zniža možnosti za srčni napad za 30% in pri ženskah pa za kar 50%). Neverjetno, kajne? Pravzaprav bi si morali vsi, tako zaposleni kot podjetja, prizadevati, da imamo in koristimo čim več dopusta. A slika je žal drugačna.
Dva »močna razloga«, zakaj ne koristiti dopusta
S tem, ko brišemo meje med zasebnim in poslovnim življenjem in s tem, ko smo preko različnih naprav lahko ves čas povezani z delom, so izzivi, kako se popolnoma izklopiti, toliko težji. Zadnja leta med dopustom srečujem ljudi, ki so sicer na dopustu, a zgolj v smislu menjave lokacije. Dela ne izklopijo, prebirajo e-pošto in telefon imajo ves čas ob sebi. Veliko je tudi tistih, ki pravijo, da absolutno ne morejo kar izginiti za 2-3 tedne iz pisarne, saj bi se jim zmešalo od dela in stresa, ko bi se vrnili nazaj. Ali pa pravijo, da sploh nimajo pogojev, da gredo na dopust, ker v službi ni nikogar, ki bi jih lahko v tem času nadomeščal. In ponovno se lahko vprašamo o tem, za čigavo odgovornost gre?
Pod stresom, na pragu izgorelosti, brez pravega odklopa od dela
Permanentna utrujenost, preobremenjenost, na meji izgorelosti in po možnosti še brez izkoriščenega dopusta. To so danes izzivi številnih delodajalcev zahodnega sveta. Gre za dejstva in podatki so zelo zaskrbljujoči. Če želimo biti odgovoren delodajalec in imeti zadovoljne in učinkovite zaposlene, potem se moramo zazreti vase. Preverimo in poglejmo, kakšno je psiho-fizično stanje naših zaposlenih. Omogočijo jim, da živijo »work-life balance«, a v tistem pravem pomenu te besede – da bodo imeli pogoje za vzdrževanje svoje psiho-fizične kondicije. Le to prinaša tudi njihovo največjo dodano vrednost, produktivnost, kreativnost in sveže ideje. In tisto, kar menim, da je najbolj pomembno ter tudi najbolj učinkovito: če verjamemo v zgoraj našteta dejstva, če želimo delati na dolgi rok, potem moramo kot vodstvo in vodje najprej sami pričeti delovati drugače. Vodja s svojim vzgledom in dejanji nezavedno vpliva na svoje ljudi.
Če sami ne koristimo dopusta ali med dopustom delamo ter pričakujemo od zaposlenih, da so nam med dopustom na razpolago in dosegljivi, potem bodo tudi vsi drugi ukrepi zanemarljivi.
Ko si v začaranem krogu, sam zelo težko najdeš izhod
Zelo pogosto so prav naši talenti in ključnih kadri nadpovprečno predani delu in podjetju. Naredili bi marsikaj in še več, da se dokažejo, da ustvarijo nadpovprečne rezultate, da naredijo razliko,… A mnogokrat so prav oni nahajajo na pragu izgorelosti, česar se ne zavedajo ali pa to zaznajo precej prepozno.
Vrtijo se v začaranem krogu – produktivnost jim pada, zato delajo še več in toliko bolj intenzivno. Na dopust morda celo gredo, a ne pade jim niti na misel, da vmes ne bi delali, odgovarjali na klice in e-pošto. In če imajo to nesrečo, da njihovi vodje tega ne zaznajo oz. se še sami vedejo popolnoma enako, imamo zelo resen problem. Ali veste, da smo prišli že tako daleč, da so nekatera podjetja (v tujini) pričela celo sprejemati ukrepe (finančne nagrade), s katerimi spodbujajo zaposlene, da izkoristijo svoj dopust v celoti in da v tem času absolutno ne delajo?
Odgovornost je na obeh straneh
Kot pri vsaki zadevi, vezani na odnos podjetje-zaposleni, leži tudi tukaj odgovornost na obeh – na nas kot posamezniku in na nas kot delodajalcu. Oba obstajata drug zaradi drugega – sta povezana in so-odvisna. Kot zaposleni in posamezniki nosimo odgovornost, da sprejemamo odločitve in delujemo na način, ki krepi našo psiho-fizično kondicijo. Kot podjetje pa nosimo odgovornost, da ustvarjamo pogoje, ki zaposlenim omogočajo, da vse to dejansko živijo.
In zato J.K., upam, da boš prebral moj blog in se odločil, da vendarle odideš na daljši poletni dopust. Pa ne zato, ker moraš, ampak zato, ker si ga več kot zaslužiš.