Miha Novak Kač, senior svetovalec Competo
Moje delovno okolje nima jasne ločnice z zasebnim življenjem. Delam veliko hibridno in moja domača pisarna je vsaj toliko v uporabi, kot mize na sedežu podjetja. Delam skupaj z ženo in prijatelji. Zaradi dobrih odnosov na Competu in skupne zgodovine, imamo zabrisane meje med prijateljstvom in službenimi kolegi. Ustreza mi, da si sam oblikujem urnik, zato je moj delovnik razdeljen čez cel dan in večino dni v tednu. Moja ločnica je vezana v veliki meri na moje zaznave, kako si stvari v možganih popredalčkam in kako jih obdelujem tako na racionalnem kot na čustvenem nivoju. Večino stvari, ki jih vidim kot trajnostne v zasebnem življenju, živim tudi v delovnem okolju.
Izzivi odraščanja in ravnotežja
Kot otrok sem bil izjemno nemiren, brez vsakršnega strahu in ves čas v pogonu in teku naokoli. S šolo so se stvari nekoliko spremenile. Še vedno sem bil nemiren, a sem začel gojiti do sebe visoka pričakovanja. Če sem želel biti uspešen, nisem smel več divjati naokoli. Nemir sem preselil vase, v svoje misli in čustva. Moj edini izpuh pa so bile vsakodnevne športne dejavnosti. Ker so mi z leti misli vedno bolj švigale, sem dobro povezoval različne zaznave, bil kreativen in uspešen. Rasla so tudi moja pričakovanja do samega sebe in ambicioznost.
S službo je odpadel tudi zadnji ventil športnih dejavnosti. Ustvarjalni nemir misli je fantastična stvar, ker si kreativen, vidiš in povežeš stvari, ki jih drugi ne. To me je navdajalo s posebnim občutkom kratkotrajnih zmagoslavij, hkrati pa je vplivalo na dvigovanje lestvice lastnih pričakovanj. Ta pričakovanja so večala nezavedni strah pred neuspehom. Ob obilici operativnega dela so v meni zavirala kreativnost ‘’na ukaz’’. Še dobro, da človek potrebuje spanje. Ponoči sem v postelji obdelal vse ideje, ki so se čez dan zatikale – za ceno spanca seveda. Veliko sem delal, malo spal. Večino časa sem bil zelo utrujen. Po nekaj letih redne službe sem dosegel še zadnje življenjske cilje, o katerih sem sanjal. A sem bil prazen, nemotiviran in nisem videl smisla v vsakdanjem delu. To seveda ni bilo trajnostno.
Danes živim in delam bolj trajnostno in celostno
In kaj delam sedaj? Mislim in čutim, da živim ter delam bolj trajnostno ter bolj celostno. Bolj zdravo jem in skrbim za svoje telo. Spet se redno rekreiram, spremljam svoje spanje ter kaj vse vpliva nanj. Nenehne misli, zlaganje in predalčkanje neverjetno utrujajo, še posebej, če obdelujem veliko stvari hkrati. Zato si poizkušam večkrat tedensko, tudi med službo, vzeti 15 minut za čuječnost. Mislim, da mi to pomaga biti z glavo pri eni stvari hkrati in imeti večji fokus.
Kadar frustriram ali nisem zadovoljen s svojimi vedenji, meditiram o tem, kaj trenutno delam in kakšen želim biti. Aktivno sem razmišljal ter prišel do zaključkov o svojih osebnih ciljih, poslanstvu in smislu. In najbolj pomemben vidik, ki me je sploh pripeljala do teh praks, je bil proces spoznavanja sebe ter lastnega delovanja. Imam neizmerno srečo, da sva si z ženo zelo različna. A to sva uspela obrniti sebi v prid in drug od drugega se nenehno učiva. Močno naju združuje nenehna želja, da skupaj spoznavava nove načine spoznavanja sebe, najrazličnejša nova področja, veščine in metode.
Kaj ima to veze z delovnim okoljem?
Vse, ker tudi Competo in naše storitve poizkušam gledati celostno ter dolgoročno. Moje delo je skladno z mojim poslanstvom in cilji. Tudi pri delovanju Competa želim vedeti ne samo, kaj delamo, temveč tudi kako in s kakšnim namenom. Pravzaprav želim, da vsi čim bolje razumemo in živimo svoje organizacijsko poslanstvo in strategijo, ker je to močen povezovalni moment. S tem ustvarjamo okolje, kjer smo združeni, sodelovalni in nam delo (večinoma) ni napor. V vlogi mentorja, na primer, realiziram svojo osebno vlogo. Hkrati drugim pomagam združevati osebno poslanstvo z organizacijskim. Ker sem bolj spočit in so moje misli bolj zbrane, sem lahko bolj sproščen in kreativen. Redko imam težave z odklopom službenih misli.
Enako delujem navzven pri storitvah – tako do kandidatov kot do strank. K storitvam za stranke poizkušam pristopati celostno in razumeti, s čim prispevamo k uspešnosti podjetja. Umsko in fizično boli in utruja, ko ne razumem, kako prispevamo k boljšemu jutri organizacij in ko sistemi, rešitve in pogledi niso smiselni ter s tem tudi trajnostni ne. To ne pomeni, da morajo vsi ukrepi trajati naslednjih 10 let. Vendar pa si želim prispevati svoj delček, da se bodo naši kandidati in parterji uspeli prilagajati razmeram v družbi in trgu na dolgi rok. S sodelavci se trudimo in predvsem uživamo, kadar lahko pomagamo vzpostaviti okolja, procese in organiziranost, ki tako podjetjem, kot zaposlenim omogočajo dolgoročno rast in razvoj potencialov.
Trajnostno življenje in delo
Moje delovno okolje nima ločnice z zasebnim življenjem glede časovnic in lokacije dela. Ločnica se izrisuje izključno v moji glavi na podlagi mojih zaznav in obdelave zaznanih slik. Zavedanje, da lahko svojo podzavest in interpretacijo zaznav spreminjam, me navdaja z občutkom svobode. Vem, da bom lahko za lastnimi vedenji, ki podpirajo lastno trajnost, živel, realiziral svojo vlogo in prispeval k družbi dlje, kot bi, če se ne bi razvijal ter živel čim bolj celostno. Posledično upam, da bom lahko bolj učinkovito in dlje prispeval tudi k razvoju Competa, naših kandidatov in strank. Seveda vmes pogrnem na celi črti in padec zares boli, vendar, ko si na to pripravljen, se tudi največ naučiš.