Prva dva delovna tedna v spremenjenih razmerah sta za nami. Lahko smo ponosni nase, na naše bližnje, na sosede, sodelavce, zdravstvo, na vse ljudi, ki v naši državi skrbijo, da določeni procesi še potekajo nemoteno. Svaka čast. Jaz sem ponosna.
In istočasno naveličana. Naveličana tega, da smo se cel teden pogovarjali samo o tej teti C. Ne bom je niti imenovala, ker jo imam po domače povedano poln kufer. Je kot tista tečna sošolka iz srednje šole, za katero si prepričan, da bi bilo tvoje življenje veliko bolj prijetno. Ampak vseeno večino časa nameniš temu, da govoriš o njej – jo opravljaš, se norčuješ, kuješ zarote…
Ko takole filozofiram, ugotavljam, da sem pravzaprav naveličana sama sebe oz. lastnih vedenj tekom prvih dveh tednov. In da hočem nekaj spremeniti. Prihaja nov teden in to bom tudi naredila. Vabljeni na to regato z menoj.
Kako bom v tej situaciji poskrbela zase?
Pogledala bom, kako lahko na vseh treh življenjskih področjih skrbim zase – poklicno, družinsko in osebno področje.
Ne vem za vas, ampak sama sem ta tedna popolnoma posvetila poklicnemu področju. V skrbi, da bom lahko čim več doprinesla v našem podjetju, sem si ob delegiranih nalogah ustvarila stisko. Takšno stisko, da so se mi stvari, ki jih drugače rada delam, kar naenkrat zdele neizvedljive oz. še več: do njih sem začela razvijati odpor. Zato ni niti malo kriva teta C., ampak moja zaznava lastne vrednosti kot sodelavke in zaposlene v teh okoliščinah. Kar naenkrat nisem zaupala vase kot kapitana.
Za piko na i pa sem še na stran postavila moje vloge znotraj družinskega in osebnega življenja. Hitro bi lahko takole sama potopila svojo barko.
Odgovor, kako bom poskrbela zase na vseh treh področjih se skriva v naslednjih korakih:
- Raziskala bom, kdaj se dobro počutim v svojih vlogah sodelavke, partnerke, sestre, hčerke, prijateljice, samotarke…
- Opredelila bom, kaj v teh trenutkih jaz počnem, da se ob tem dobro počutim.
- Našla bom načine, kako lahko v trenutnih okoliščinah uporabim ta vedenja – kaj lahko počnem na enak način, katera vedenja bom nekoliko prilagodila in ali obstajajo kakšna nova vedenja, ki jih lahko preizkusim.
- To bom tudi počela in ob tem spremljala lastno počutje. Če se bom dobro počutila, potem že nekaj delam prav zase.
Kako bom ustvarjala kakovostne pogoje za druge?
Vprašala jih bom, kaj potrebujejo od mene.
Do nedavnega, je večina mojih vedenj, ki sem jih uporabljala za ustvarjanje kakovostnih pogojev, znotraj katerih so drugi ob meni lahko poskrbeli zase, bila (večinoma) učinkovita. Zdaj pa so se – pazi ta zaplet – spremenili pogoji, znotraj katerih jaz ustvarjam pogoje. In ob tem ugotavljam, da nekatera vedenja ne bodo več tako učinkovita. Lahko sama ocenim, s čim jih zamenjati, a še uspešnejša bom, če te informacije dobim s strani teh oseb.
Namreč verjamem, da ni odgovor za ustvarjanje kakovostnih odnosov: Delaj z drugimi, kot bi ti želel, da oni delajo s teboj. Moja resnica je: Delaj z drugimi, kot oni želijo, da delaš z njimi. Kaj želijo, pa lahko izvem le od njih.
S pomočjo teh odgovorov bom lahko poiskala načine, kako ostati povezana z drugimi, čeprav se trenutno počutim ne le kot odrezana, ampak še zvezana povrh vsega. A le jaz sama sem tista, ki lahko reši ta vozel.
Kako bom ohranjala motivacijo za delo?
Rada imam svoje delo. V njem vidim smisel in vrednost. Zakaj sem potem v tem času svojo motivacijo usmerjala stran od njega? (Namreč ne verjamem, da nam zmanjka motivacije za nekaj, le usmerimo jo drugam.) Zakaj ta bonaca v mojih jadrih? Ker težko v tem trenutku vidim ugodne posledice oz. rezultate tega dela. In še večja štala, ne znam opredeliti, kdaj bom lahko videla to v prihodnosti, ker ne vem, kaj me čaka.
V resnici tega nisem vedela niti preden so se odvile spremenjene okoliščine. Sklepala sem iz preteklih izkušenj in na podlagi njih ustvarjala določena pričakovanja. Zdaj pa nimam teh izkušenj in zato težje oblikujem pričakovanja. Izkušnje pa ne bodo prišle same od sebe, sama jih bom ustvarila. Zato bom;
- Svojo motivacijo usmerila v to, kar lahko zdaj naredim. Ko delam, se dobro počutim. To izkušnjo imam in iz nje bom napredovala.
- Svoj napredek bom ocenjevala iz dneva v dan in ne glede na neznano prihodnost. V njej ne morem postaviti referenčne točke, ker je to tako kot, da bi na Google maps poskušala narediti zaznamek izven Zemlje.
- Sproti si bom osmišljala svoje delo – zakaj ima ta naloga v tem trenutku ZAME smisel. Le sama sebi namreč lahko osmislim svoje delo, nihče ne more narediti to namesto mene.
- Nabirala bom takšne izkušnje iz dneva v dan ter na njih gradila samozavest v teh okoliščinah.
Upam, da ste v mojem monologu našli kaj zase. Vabim vas, da še nekaj naredite z menoj. Na glas preberite naslednje besede: To je moja barka in tu sem jaz kapitan!