Najprej znanost nato moje modrovanje na temo psihološke varnosti. Če slučajno še niste zasledili Ted(x) Talk profesorice (Harvard Business School) Amy Edmondson na temo psihološke varnosti, toplo priporočam klik na povezavo . Kljub temu kratek povzetek njene raziskave.
Psihološka varnost – raziskava
Profesorica je s svojim raziskovalnim timom preverjala, ali boljše ekipe oz. timi zdravstvenih delavcev v bolnišnicah naredijo manj napak. V ta namen so izpeljali analizo kakovosti oskrbe bolnikov. Pridobili so podatke o številu narejenih napak v posameznih bolnišnicah, ki se zbirajo na podlagi poročanja zdravstvenih timov o lastnih napakah. Zaključek analize podatkov je Amy presenetil. Namreč, ugotovili so, da boljši timi zdravnikov in medicinskih sester naredijo več napak, vsaj glede na poročanje o napakah. Najprej jo je zaskrbelo, da je nekaj narobe s podatki. Potem pa je začela raziskovati idejo, da so tiste ekipe, ki so bolj odprte do pogovora o napakah, tudi boljše. Da bi preverila, ali je temu tako, je mlade raziskovalce, ne da bi pojasnila zakaj, poslala nazaj na teren. Njihova naloga je bila, da samo opazujejo ekipe zdravnikov pri delu ter ji nato poročajo o dinamiki.
Kar so njeni sodelavci prepoznali sami je bilo, da je bila v določenih zdravstvenih timih prisotna veliko bolj odprta klima. Ko so primerjali ta opažanja s prvotnimi podatki, so to bile tiste ekipe, ki naj bi naredile več napak in istočasno tudi bile boljše. Njena raziskava je čudovit prikaz tega, kakšen pomen ima občutek psihološke varnosti za učenje. Če so ljudje pripravljeni spregovoriti, je to lahko priložnost za skupinsko učenje ter rast v vedno boljši tim.
Da, namerno sem napisala občutek in ne samo psihološka varnost
Ker jo tako tudi razumem, da gre za nekaj neotipljivega, spremenljivega, informacijo samih nas sebi, ali se bomo s tem, ko spregovorimo kolosalno zafrknili, ali pa naredili nekaj dobrega zase. Čustvovanje je tisto, ob katerem ozaveščamo psihološko varnost in to tako v primeru neprijetnih kot prijetnih čustev. Psihološka varnost vedno je, pa če delamo v timu, kjer se kriči ob napakah, ali v timu, ki se ob napakah uči. Kot ključno vidim to zavedanje, da nam tega nihče ne more vzeti, da je to del vsakega posameznika in smo v sebi vedno psihološko varni. Ker če bi bila na drugi strani psihološka ne-varnost, kaj bi potem bilo to? To, da sploh ne spregovoriš, ampak ti nekdo prebere misli in jih potem fašeš? Verjetno je tako, ko delaš s psihologi, ampak to vprašajte moje sodelavce, sama težko rečem.
Zrelost vodje
To, da je psihološka varnost že del vsakega od nas, izpostavljam, ker verjamem, da je v timu pomembno, da jo vsak član izraža. Vodja ima res kot najbolj opazovani tudi večji vpliv na dinamiko tima. Ni pa edini zaslužen, da se tim pogovarja tudi o neprijetnih temah in napakah, da sodelavci izražajo svoja pričakovanja, da se išče podporo ter pomoč v timu. Večina timov v organizacijah ter podjetjih Slovenije ima vodje, ki so dovolj zreli, da lahko bolj ali pa nekoliko manj spretno zasledujejo omenjeno skupaj s sodelavci.
Veliko se pogovarjamo o nefunkcionalnih timih, ”problematičnih” vodjah, a v resnici večina timov v našem gospodarstvu (nekako) funkcionira in so njihovi vodje vsaj ”solidni”. Moj razmislek je vezan na njih in tu izključujem delovno okolje, v katerem so ljudje najbolj varni, če dajo odpoved.
V večini teh zdravih delovnih okolij pa prepoznavam sledeče – ljudje v timih veliko čakajo. Čakajo, da bo vodja povedal, kaj bo naslednji korak. Čakajo, da bo vodja rešil konflikt. Čakajo, da bo vodja vprašal, kaj potrebujejo. In potem vse do skrajnega primera, ko samo še čakajo na penzijo. To niso zadovoljni ljudje, ker nekdo, ki čaka, se ne počuti ravno uspešnega v skrbi zase. Posameznik, ki se zaveda, da je sam odgovoren za svoje dobro počutje, ne čaka. Takšen posameznik se veliko ukvarja s svojim vedenjem znotraj tima ter ne s tem, kaj je narobe z drugimi. Vidi povezavo med lastnim doprinosom ter počutjem. (Psihološka) varnost je ocena, da imam dovolj informacij zase.
Nekdo, ki se zaveda, da za varnost potrebuje te informacije jih aktivno pridobiva – sprašuje sodelavce in vodjo, preverja svoja pričakovanja, deli izkušnje ter išče povratno informacijo… ter na takšen način dodaja k psihološko varnemu okolju tima. Psihološka varnost se tako začne in konča pri vsakemu od nas.