Koliko TINA in MIHA v resnici delata
Maša Žilevski, psihologinja-svetovalka Competo
Ko sem slišala na sestanku, da bosta Tina in Miha napisala prispevek na dotično temo za naše e-novice, sem v hecu (v katerem je bojda vedno tudi nekaj resnice) dejala, da bom za njima napisala blog še jaz, v katerem ju bom razkrila, koliko v resnici delata med vikendi in dopusti. Pa sta se v resnici že sama. In naj se potem še tudi jaz.
Lani, tik pred začetkom poletnih dopustov, sem že pisala nekaj podobnega na temo work-life balance (povezava do bloga). O tem, kako med dopustom radi spremljamo našo službeno elektronsko pošto, kar je najprej potrdila tudi Competova anketa na socialnih omrežjih. Nato pa sem sama dodala svoje mnenje o tem. Leto pozneje še vedno stojim za zapisanim. Dodajam pa vseeno nekoliko več na to temo.
Z letošnjim letom sem si enega od osebnih ciljev, ki sem ga tudi predstavila vodji na prvem obdobnem razgovoru leta, zastavila, da bom delala na bolj kakovostnem usklajevanju osebnega in poklicnega življenja. Ta cilj je bil oblikovan na podlagi več izkušenj zadnjih dveh let:
- Ena od njih je bila ta, da sem opazila pri sebi, da sem zelo slaba v postavljanju prioritet. Kaj in zakaj je zame ključno, da naredim službenega čez vikend in kaj lahko tudi počaka. Kar je pomenilo, da je vedno bilo še kaj, kar sem lahko naredila tekom vikenda. Ali je bilo en kup dela na sprotnih projektih, ali pa sem imela dodaten kup še razvojnih ciljev zase. Slednji so itak bili bolj na čakanju. Razvoj pač crkne, ko se utapljaš v operativi (posledično pa potem ne razvijaš tistega, kar ti bo pomagalo olajšati operativo). Zakaj ”prioritiziranje” ni moja močna plat, lahko pojasni tudi naslednja točka.
- Drugo spoznanje je bilo, da to itak sploh nima veze s službo, ampak z mojimi višjimi osebnimi cilji, iz katerih potem izvirajo takšni kot je npr. ”delam lahko do večera”, ali ”če ne gre čez teden, imam še vikend na voljo” in zvezda ”kdo pa bo, če ne bom jaz”. Pa že ti cilji so nadredni enostavni check listi obveznosti posameznega tedna. A nad vsem tem se po prsih tolče cilj, ki kaže na to, za kakšnega človeka se imam: ”jaz zmorem VSE”. In ko se imam za takšno osebo, kje je potem meja? Kje se ta ”vse” konča? Ker se zavedam, da je to vse moja lastna produkcija, sem tudi začela raziskovati, kako to nerealno podobo sebe reorganizirati v realnejši cilj zase, kakšen človek hočem biti. Če bi ga že imela, bi ga tudi zapisala, ampak je še v procesu oblikovanja.
- Tretji dejavnik je naša kultura v Competu. Ker smo se lotili pred leti razvijanja lastnega orodja za merjenje organizacijske kulture, smo seveda vse potestirali tudi na sebi. In znotraj rezultatov vprašalnikov, kot tudi intervjujev, se je pokazalo, da je eno od predvidevanih želenih vedenj, da vsi delamo veliko, tudi čez vikende in dopuste, če je treba, ker tako izražamo našo pripadnost podjetju, oziroma se povezujemo skozi veliko dela. Pa Laura ves čas poudarja, da naj odklopimo čez vikende in dopuste. Matic ne pošilja mailov, kaj šele kliče v privatnem času glede službenih zadev. Ostali vodje ne izražajo kakršnihkoli pričakovanj, da bomo delali izven okvirnih ur delavnika, oziroma nudijo čisto svobodo glede samo-organizacije. A je znotraj raziskovanja kulture našega podjetja več sodelavcev izpostavilo, da se jim zdi to želeno in je večina nas tudi poročala o tem, da delamo za vikende in ob večerih (nekateri redno, drugi občasno). Del tega je seveda povezano z izredno fleksibilnostjo našega dela, za katero pomoje lahko v imenu vseh sodelavcev rečem, da jo imamo radi, oziroma nam pomeni ogromno. Poleg nje pa se vseeno tu skrivajo tudi elementi naše kulture, ki niso zapisani ali otipljivi, a vseeno prisotni. Ker, še v posebej tako majhnem podjetju, kot smo Competo, k njej prisostvujemo vsi zaposleni, sem se tudi zato odločila, da naredim spremembe na tem področju.
- Za povrh vsega pa sem ob koncu lanskega leta dobila še ultimat partnerja, ki je imel dovolj tega, da čaka na dopuste, da ima kaj od mojega realiziranja v vlogi partnerke. Da ne govorimo o tem, da sem itak sama pozabila na to vlogo, pa bi jo navedla kot eno najpomembnejših zase.
Verjetno je še kakšna izkušnja več, a za oris bo to dovolj.
Znotraj oblikovanja cilja osebnega ravnotežja sem si zastavila sledeči dve aktivnosti:
- Vsak teden v petek naredim pri sebi evalvacijo, kaj od dela, ki je ostalo ali pa bo prišlo naslednji teden, ocenjujem, da ima potencial, da se utopim v njem pozneje, če si ne pomagam čez vikend. V primerih, da ocenim, da je kaj takega, potem čez vikend delam zato, ker imam rada sebe v prihodnosti in si želim pomagati. Če ne, pa se testiram, ali znotraj tega, da zmorem vse, zmorem kakovostno uresničevati tudi druge vloge v mojem življenju. Kot tudi testiram, a bo v ponedeljek Competo še tu, čeprav jaz čez vikend ne bom delala. Potem je v ponedeljek tudi kdaj konec sveta, ampak je v torek nov dan. Zanimivo je to, da znotraj tega opažam, da so mi poleg vikendov, tudi popoldnevi in večeri vedno bolj pomembni. Prioritete se spreminjajo, vedno bolj v ospredje stopa delati pametno, ne več veliko. Moja ocena ob tem je, da še vedno zgledno opravljam svoje delo, da check lista ne trpi preveč in da projekte uspešno peljem. V primeru, da sodelavci menijo drugače, pričakujem, da mi bodo to tudi povedali, a do sedaj še ni bilo pritožb.
- Poleg petkovih evalvacij pa sem pri sebi začela voditi evidenco delovnih vikendov. Pri njej so se mi pridružili tudi nekateri sodelavci in vsak ponedeljkov sestanek vodja našega ”oddelka” odpre z vprašanjem, kdo je delal čez vikend in kaj. Ob pisanju tega članka je vsaj eden v timu, a večinoma po več nas, delal 14 vikendov od 22 v tem letu do sedaj. Tistih osem, ko nihče ni delal, so bili med njimi tudi dopusti in prazniki, kot tudi včasih ni bilo ponedeljkovega sestanka, na katerem bi se pogovarjali o tem. Občasno smo delali za vikende konkretno, spet drugič samo par ur na vikend, a vseeno delali smo. Vodenje te evidence je bilo namenjeno spremljanju obremenjenosti oz. optimiziranosti in raziskovanju, ali je naša kultura podjetja res toliko prežeta s tem, da potem delamo samo zato, da delamo. Zanimivo je to, da se sedaj nekateri počutijo krive, ker so delali čez vikend, drugi pa, ker niso. Na eni strani to kaže na to, da če bi bili sebi popolnoma zvesti v samo-organizaciji dela, ne bi ne eni ne drugi krivdiral, ampak bi bilo to postranskega pomena. Na drugi strani pa na to, da očitno v tako fleksibilnih delovnih pogojih kot jih imamo pri nas, ne obstaja oblika dela, ki bo ustrezala vsem. Zaključek te aktivnosti je, da ni pomemben pogovor, ali kdo dela čez vikend ali ne, ampak zakaj nekdo dela na takšnem način in kako je on s tem.
K zadnji točki vseeno dodajam še naslednje, kar se mi zdi ključno nasloviti. Sama verjamem, da vsak od nas sam določa pomen, ki ga ima zanj ravnotežje med delom in drugimi vlogami ter je odgovoren za lastno dobro počutje v vseh vlogah, ki jih v življenju zasleduje. A vseeno v timu, oddelku, organizaciji nismo sami. Zato, da smo lahko del teh skupnosti, potrebujemo druge. Vsi tudi prinesemo k vzpostavljanju kulture podjetja, a še posebej velik vpliv imajo vodje.
In vodenje z vzgledom se odvija, pa če vodja hoče ali ne. Zaposleni, katerim je njihov vodja pomemben, se ozirajo k njej ali njemu po vzorcih vedenj, za katera ocenjujejo, da so v podjetju zaželena. Kakšen vzgled je vodja tako določajo oni sami in lahko večji pomen dajejo temu, kar vodja dejansko počne in ne toliko temu, kar govori. Če se vam zdi ključno, da vaši zaposleni odklopijo od dela in to zelo jasno ter redno naslavljate, potem pa sami na dopustu delate, je po mojem mnenju velika verjetnost, da bo učinek povedanega zanemarljiv, pa četudi to res verjamete. Delajte to, kar govorite. Če pa že govorite drugo, pa vsaj preverite pri sodelavcih, kako si oni to razlagajo.
Kot nek splošni zaključek pa sledeče. V bistvu ne lovimo ves čas ravnovesja med delom in osebnim življenjem. Ampak med cilji, ki jih ima vsak od nas zase na tem področju ter našo oceno, koliko je to v okolju, v katerem smo, izvedljivo. Vsi prisostvujemo k temu okolju v organizaciji, a vsak od nas je strokovnjak samo za svoje cilje. Zato je res bil samo hec, da bom napisala resnico o work-life balance Tine in Mihe. Ker v resnici resnico poznata le ona sama.
Na koncu je ravno toliko work-life balance verzij, kot je delovnih ljudi na tem svetu.