“Ne, danes ne morem prej iz službe. Ja, res ne. Imamo sestanek. Ne vem. Baje neki novi direktor pride pozdravit. Si lahko misliš, da je mogoče kakšno leto starejši od mojega Davida? Ja, vem. Noro. Zdaj nam bo že nek mulec solil pamet.”
Nastopi zavzeto prikimavanje in nekaj pritrdilnih enozložnic, nato pa ponovno izbruhne.
“Ja, res ne vem, kaj se grejo. Danes očitno tako delujejo stvari. Še diplomirajo ne in bi že vsi komandirali in igrali direktorja. Mi smo pa 20 let delali za tekočim trakom in ko so nas potem končno opazili, so nas samo prestavili na konec traka v popis škatel. Saj ne morem verjeti. Si lahko predstavljaš?”
Gospa vstane in z očitnim nezadovoljstvom zapusti avtobus, nas pa pusti na cedilu kot oglasi pred finalnim prizorom, ko Raquel izve, da jo Diego vara z Isabel. Včasih življenje enostavno ni pravično.
Poleg razmišljanja, da bi lahko obogatela z zbranimi zapisi modrovanj potnikov mestnega avtobusa, pričnem razmišljati tudi o vse bolj pogostem pojavu, ki ga je med drugim opisovala tudi gospa na avtobusu. Kot je že sama izpostavila, je mlado vodstvo dandanes izredno pogost pojav. Predstavniki generacije Y v podjetja s svojim edinstvenim načinom razmišljanja in reševanjem težav prinašajo svežo energijo in obilo motivacije. Neustavljiva želja po uspehu in nenehno strmenje k doseganju zavidljivih rezultatov predstavljata prirojeno osebnostno naravnanost k vodenju.
Milenijci instinktivno sledijo sodobnim vzorcem dela, ki temeljijo na nekoliko drugačnih pristopih in vrednotah. V kontrastu s tradicionalnim načinom opravljanja dela milenijci na vodilnih položajih tako s seboj prinašajo tudi precejšnjo spremembo v notranjo dinamiko podjetja. Z naglim uvajanjem sprememb in prilagajanjem načina dela pri svojih starejših kolegih naletijo na znak odpora, saj starejša generacija po večini ne želi spreminjati sistema, ki že vrsto let deluje popolnoma brezhibno. Moderniziranje in digitaliziranje sistema jim nikakor ne predstavlja olajšanega in pospešenega dela, saj jim tak pristop ni domač. Zaradi neizkušenosti milenijcem ne zaupajo in jih pogosto tudi ne jemljejo resno, saj jih vidijo zgolj kot odvečne faktorje.
Strah pred spremembami je ena izmed stvari, ki je generaciji Y tuja in ravno zato se mnogokrat znajdejo v navzkrižju s tistimi, ki niso pristaši nenehnega posodabljanja sistema. Seveda sčasoma milenijci prevzamejo vlogo prevajalca, ki konstantno spreminjanje zahtev sodobnega sveta svojim starejšim kolegom prevedejo v jezik potencialno najbolj uspešnih poslovnih modelov. Narcisoidnosti navkljub s tem predstavljajo nepogrešljivi člen podjetja, saj se kot kreatorji sodobnosti najbolje znajdejo v poslovnem svetu, ki temelji ravno na temeljitem poznavanju sodobnega trga.
Sposobnost uspešnega manevriranja med spremembami sodobnega sveta je v odsotnosti dolgoletnih izkušenj pogosto opazno kot nezadostno za uspešno vodenje podjetja. Od milenijcev se na vodilnih položajih pričakuje velika mera spretnosti in verodostojna presoja, ki sta potrebni za sprejemanje težkih odločitev. Zaradi pomanjkanja izkušenj se tu generacija Y pogosto znajde v neprijetnem položaju, saj v mentaliteti vsevednosti ni prostora za priznavanje napak ali šibkosti. To sta verjetno tudi najbolj pogosti karakteristiki milenijcev, ki jih starejša generacija ne odobrava. Redkokdaj se zgodi, da mladi odkrito in iskreno priznajo lastno napako, saj se bojijo zavrnitve, ali pa preprosto mislijo, da so vse storili prav. Bojijo se odziva starejših in bolj izkušenih, saj so zaslepljeni z željo po uspehu in nenehnem dokazovanju. Včasih se zdi, da je generacija Y prišla do točke, ko je že skoraj nedopustno prositi nekoga za pomoč, saj se to v rivalskem svetu milenijcev smatra kot šibkost.
V zmedi medgeneracijskega trka mora na poti k uspehu potemtakem tako ena kot druga stran narediti nekaj korakov nazaj, preden skupaj naredijo korak naprej.
Alma Muratović