Nekateri pravijo, da je posel pač posel in da današnji izrazito globalni konkurenčni časi zahtevajo od podjetij, da naredijo vse, prav vse, za dosego svojih ciljev. In tako tudi trg dela postaja vse bolj neizprosen.
Med podjetji vihra prava mala vojna za najbolj dragocen kapital. Vsi potrebujejo in želijo najboljše kadre na trgu – tako mlade kot že izkušene, najraje pa tiste zaposlene pasivne kandidate, ki bodo takoj predstavljali pravo dodano vrednost. Podjetja iščejo načine, kako bi najlažje, najhitreje in najceneje prišla do njih. In nekatera so očitno našla eno rešitev. Ubrala so novo pot (nov kanal iskanja), o katerem si še pred nekaj leti niso upala niti razmišljati.
Podjetja sama kot lovci na glave
Nekatera podjetja danes tako na nek način prevzemajo vlogo lovcev na glave, headhunterjev. To predstavlja pravo novost na slovenskem trgu dela. Dogaja se, da bodisi predstavniki samega vodstva podjetij bodisi drugi vodje ali kadroviki neposredno aktivno nagovarjajo zaposlene iz konkurenčnih oz. drugih sorodnih podjetij, da bi se jim pridružili. Je tako ravnanje pravilno ali ne? Kako to lahko vpliva na odnose med podjetji znotraj panoge? In ali lahko s tovrstnimi pristopi spodkopavamo raven profesionalizma in kolegialnosti v managerski stroki?
“Stvari tako postajajo osebne”
Menim, da ta drža ni najbolj elegantna in tudi ne potrebna. V zadnjem času je bilo namreč moč slišati kar precej težkih besed na to temo, in to s strani najvišjih predstavnikov vodstva v Sloveniji. Prišlo je že do zamer. Zaupanje se maje. Da, slovenski prostor je majhen in prav tako majhen je tudi naš managerski krog. Vsi se poznamo in družimo na raznoraznih družabnih in poslovnih dogodkih. In ko se lotevamo novačenja kadrov na ta način, stvari postanejo bistveno bolj osebne. Na drugi strani je konkreten obraz, ki ga poznamo in ki je aktivno »nagovarjal« našega zaposlenega. Zdaj več ne gre za storitev, ki jo izvaja nekdo tretji. »Zdaj gre za tebe, ki neposredno vstopaš na moj teren in zadeva postaja osebna.« To je stavek, ki sem ga slišala pred kratkim, ki mi je dal misliti ter me prav tako spodbudil k pisanju pričujočega bloga.
Kje so meje?
Prav je, da o teh stvareh spregovorimo tudi na glas. Izmenjajmo si mnenja in poglede. Nenazadnje v tako majhni in prečudoviti deželi ne bi smeli sami sebi postavljati ovir in preprek, ki bi nas ovirale pri profesionalni drži in delovanju. Sem pristaš iskanja kadrov na podlagi priporočil in prav je, da vse več podjetij širi krog zaposlenih na ta način. Ko pridemo v stik z osebami, za katere menimo, da bi lahko bili za našo družbo izjemna dodana vrednost, je prav, da ta korak naredimo in jim ponudimo izziv. Ne vidim pa podjetja kot takega v vlogi pravega headhunterja, ki bi aktivno, preko različnih kanalov in z različnimi orodji, neposredno sam nagovarjal zaposlene iz konkurenčnih podjetij. Iskreno tudi ne vem, v kaj vse lahko tako delovanje vodi in kaj vse lahko povzroči. Pa ne mislim na zakonske okvire, dotikam se področja kolegialnosti, etičnih načel in spoštovanja kot takega. Sploh ko imamo v mislih specifiko in majhnost našega trga. Vsi se srečujemo na raznih združenjih, zbornicah, konferencah. Vprašajmo se, kakšen bo občutek, če se bo ta trend še poglabljal? Kako bomo kolega iz panoge, potem ko smo sami novačili njegove ljudi, pogledali v oči?
Naša geografska “majhnost” je včasih tudi velika ovira
Majhnost slovenskega trga močno vpliva že na nas, zaposlitvene agencije. Še posebej na tiste, ki imamo ekskluzivnost pri iskanju, ko lahko delamo le z določenimi podjetji znotraj panoge. Tudi mi smo včasih deležni kritik in pripomb znancev, prijateljev lastnikov ali managerjev družb, s katerimi se dobro poznamo, a iz takih ali drugačnih razlogov ne sodelujemo. Pravijo, da ni prav, da novačimo ravno njihove zaposlene, ker smo vendarle prijatelji. Toda četudi gre vselej za neprijeten občutek, je naša vest mirna, ker vemo, da ravnamo v skladu z našim poslanstvom in našo odgovornostjo. Naše delo je privabljanje in iskanje kadrov, ki bodo lahko predstavljali pravi fit za naše partnerje. Če bi se na slovenskem trgu pri iskanju omejili le na tista podjetja, katerih managerjev ali lastnikov ne poznamo in nismo prijatelji, potem bi lahko takoj zaprli naša vrata. Dejstvo.
Namenoma sem potegnila vzporednico tematike bloga z našo osnovno dejavnostjo. Ko se dotikamo ljudi, so stvari vedno bistveno bolj zapletene, kompleksne in občutljive. Prav je, da gremo po vsem našem početju in delovanju zvečer mirno spat z vedenjem, da ne delamo nič narobe, da opravljamo le svoje delo.