Že nekaj let opažam, da se vsako leto veliko podjetij ujame v začaran krog minimalne plače, ki jo po posvetovanjih določi vlada. Vsem, ki delajo v industrijah z nižjo dodano vrednostjo, predstavlja to veliko bolečino. Navsezadnje je to prepoznala tudi politika, saj na vsakih volitvah vsepovprek vsi obljubljajo dvig minimalne plače, če bodo le izvoljeni. Kolikor opažam zaradi poenostavljenosti ukrepov na koncu ni veliko srečnih obrazov pri nobenem od deležnikov. Zakaj niso zadovoljni niti zaposleni, niti kadrovska služba, niti management in ne lastniki. Zakaj je tako, če je za večino podjetij dvig minimalne plače velik projekt in dvig mase plač nekatere skoraj spravi na kolena? Zakaj niso zadovoljni vsaj zaposleni?
Ker pademo v začaran krog. Masa plač se dvigne. Lastniki imajo že vračunane dobičke v najem morebitnih kreditov za investicije. Potrebujejo načrtovano dobičkonosnost. Management v okolju, ki vsakih par mesecev prinese novo krizo mrzlično išče rešitve in kompromise. Ob tako velikih dvigih minimalne plače, ki smo jih bili deležni v zadnjih letih, le-ti zlahka odnesejo milijon EUR dobička (če ga imamo toliko).
Kako do rešitev?
Rešitve najpogosteje ne moremo najti le s prerazporejanjem stroškov in nižanjem dobička. Dvigniti je potrebno cene izdelkov. Ne pozabimo, da so cene dvignili tudi dobavitelji. Prav tako je potrebno prenoviti plačni model. Le ta je zaradi preteklih dvigov minimalne plače pogosto že pokrpan kot staro strašilo za ptiče ter iznakažen do neprepoznavnosti. Dvig cen povzroči, da je minimalna plača naslednje leto ponovno prenizka . Ponovno je del političnih obljub, zahtev sindikatov in pričakovanj zaposlenih. Vendar to ni vse. Gre za poenostavljen ukrep, ki ne prinaša dolgoročne vzdržnosti in lahko kritično vpliva na stroške podjetja ter preživetje.
Rezerve, rezerve, rezerve,…
Podjetja po mojih izkušnjah iščejo vse rezerve. Zmanjka denarja za razvoj ljudi, veščin in znanj, ki so nujna za ohranjanje konkurenčnosti in dvig dodane vrednosti izdelkov in storitev. Prav tako zmanjka denarja za pravično plačilo tistih, ki so ujeti med minimalno plačo in individualnimi pogodbami. Velikokrat so to operativci (strokovnjaki), ki jih najbolj cenimo, potrebujemo in želimo razvijati.
Krivulja plačnih razmerij se vsako leto bolj plošči. Zaposleni z bolj zahtevnimi nalogami, višjimi odgovornostmi in bolj izobraženi se obrišejo pod nosom za dvig plač, saj vso razpoložljivo maso namenimo dvigu plače ali doplačilom tistih, ki so pod minimalno plačo. Najprej se naši operativci soočijo s spoznanjem, da so sedaj blizu repa plač in kljub večjim vložkom niso nagrajeni.
Zakaj bi jaz delal več in bolje, se sekiral in bil plačan enako kot manj izobraženi sodelavci z manjšimi odgovornostmi?
In zakaj je to pomembno? Ker se ljudje vedno primerjamo z drugimi ter nihče ne želi biti na zadnjem mestu. Ne želimo biti vsi enaki, če to pomeni zadnje mesto na družbeni lestvici. Povečuje se nezadovoljstvo velikega števila zaposlenih. Posledično se začnejo spraševati: ”Zakaj bi jaz delal več in bolje, se sekiral in bil plačan enako kot manj izobraženi sodelavci z manjšimi odgovornostmi? Zakaj bi si želel biti vodja za 50 EUR višjo plačo?”. Trud za to skupino zaposlenih zgubi smisel. O čem se pogovarjajo v službi vsak dan? O nizkih plačah in kmalu je to nezadovoljstvo prevladujoča tema delovnika, ki se zaje v vse oddelke družbe.
Moje videnje je, da namenjamo temam enakih zmožnosti za vse in trajnega razvoja sodelavcev (tako na področju veščin kot kariere) veliko premalo pozornosti in jih ne vključujemo v celovite zahteve za spremembe. Enaka izhodišča za vse skupine omogočajo večjo širino idej ter kreativnosti in so temelj pravičnega nagrajevanja, kjer tisti, ki vlaga več in prevzema več odgovornosti ob enakih izhodiščih dobi večjo finančno kompenzacijo. Nenehno vlaganje v posodabljanje in razvoj novih veščin nas tako na osebni ravni kot na ravni podjetja in družbe ohranja dovolj prilagodljive za nenehne spremembe v okolju. Samo to nas v prihodnosti ohranja konkurenčne, omogoča dvig kompleksnosti izdelkov, višje marže izdelkov/storitev, viša dodano vrednost na zaposlenega ter tudi viša sredstva za boljše plače vseh zaposlenih.
Sam dvig plače ni dovolj
Želim si več ambicioznosti in srednjeročnega razmišljanja nas posameznikov, podjetij in družbe. Želim si, da se podjetja ob koncu leta ne bi ukvarjala samo z dvigom minimalne plače, ampak bi razmišljala tudi o drugih vidikih kako družbi in zaposlenim zagotoviti uspešnost na dolgi rok. Dvig plače ni dovolj. Je izoliran ukrep, ki ne upošteva vseh dejavnikov potrebnih za uspešnost podjetij in (ne spodbuja) jih ne sili v dvig dodane vrednosti, ki se prelije v plače in razvoj zaposlenih in družb samih. Preveč je že bilo tujih in domačih lastnikov proizvodnih podjetij, ki so se preselile v države z nižjimi stroški dela. Smo predraga država, da bi delali poceni izdelke in storitve z nizko dodano vrednostjo. Preprosto ne vidim kako dvig minimalne plače (brez drugih celovitejših ukrepov) vodi v dvig dodane vrednosti.
Le visoka dodana vrednost omogoča vzdržen in dolgoročen razvoj podjetij ter delovnih mest. Plača je higienik. Biti mora dovolj velika za normalno življenje. Tudi najranljivejšim skupinam bi morala omogočati dostojno življenje. Vendar tudi njim privoščim več. Vsem, najbolj ranljivim in ostalim želim, da imajo možnost napredovanja, karierne vitalnosti in prilagodljivosti. Zahtevajmo od nas samih, podjetij in politikov ukrepe, ki so dolgoročno ambiciozni in dovolj celostni, da nas pripravijo za uspešno prihodnost.